Lewisov To se pri nas ne more zgoditi bi moral obvezno pristati na seznamu bralca, ki ga vsaj rahlo zanima družbeno-politični kontekst. In spet se je izkazalo, da imam pri branju večinoma več sreče kot pameti.
Marko Jurak me je v spremni besedi k Glavni cesti dodobra prestrašil:
Tako kot sem zapisal že pred desetimi leti, še tudi danes vidim Lewisove pomanjkljivosti pri umetniškem ustvarjanju zlasti v njegovem nihanju med novinarsko-reportažnim načinom pisanja in med pravo, umetniško polno predstavitvijo življenja, ki ni le pripoved o enkratnem dogodku in ljudeh, ki so vanj vpleteni, temveč tudi o kozmičnih razsežnostih človekovega bivanja.
Prvih sto strani romana sem komaj preživel, ker pač - kot ponavadi - nisem prej o romanu vedel nič. Vsakih par strani sem se spomnil na Juraka, in branje se mi je zdelo res nesmiselno. A nekaj se je kuhalo. Nekaj velikega.
Nenadoma je pred mano vzniknilo trumpovsko zavzetje Kapitola z vsemi pritiklinami: Trumpom ali njemu podobnim modelom (predsednik Windrip), čiščenjem ustavnega sodišča, obračunavanjem z mediji in koncentracijskimi taborišči. Leta 1935, prosim lepo.
Dandanašnji je sila težko biti prvi, ki se mu posveti nekaj novega. Pred mano so se na Lewisa leta 2021 spomnili pri Forbesu ter takoj potegnili ustrezne vzporednice z Deklino zgodbo Margaret Atwood in Rothovo Zaroto proti Ameriki, predvsem pa s političnim dogajanjem v ZDA.
Lewis je malo zares Jurakov novinarsko-reportažni Lewis, ki dostavi minuciozno razdelan razpad ameriškega družbenega sistema. Margaret Atwood je to obdelala zgolj v sencah, ki padejo na glavno zgodbo, kar je po svoje še bolj srhljivo, a nič zato. Lewis kljub vsemu zasije v vsej svoji veličini. Liki so zanimivi in presenetljivi, zgodba pa polna iskrivosti, če ne že tudi norčij, ki jih zelo cenim. Recimo Mary Greenhill, ki maščuje smrt svojega moža:
"To moram kar opraviti, preden se po žensko raznežim," je vzdihnila in strmoglavila proti zaprtemu letalu.
Njen prihod nedvomno ni bil dobrodošel. Tisto jutro se ne Smrt ne Mary Greenhill nista uradno napovedali pri Effinghamu Swanu; ne ena ne druga ni telefonirala in se ni pogajala z razdražljivimi tajniki in ju niso lepo natipkali na razpored velikega gospoda za njegov zadnji dan življenja. V njegovem ducatu pisarn, v njegovem marmornem domu, sejni dvorani in na njegovem nadzorniškem položaju so njegovo nadvse dragoceno ekscelenco varovali z jeklom. Navadni ljudje kot Mary Greenhill se mu niso mogli približati - razen v zraku, kjer tako cesarja kot navadnega človeka držijo samo igračkasta krila in božja milost.
Hua!
Lewis iz neverjetne perspektive leta 1935 pravzaprav govori, kako se vse to lahko zgodi tudi nam, in prepričan sem, da smo v zadnjih nekaj letih kar nekaj elementov tega velikega romana doživeli tudi na trgih in ulicah naših mest. Hvala Lewisu, da romana ne konča v uničujoči orwellovski maniri, ampak nam pusti vsaj kanček upanja.
Takoj k branju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar