nedelja, 21. julij 2024

Orlando Figes: Tragedija ljudstva. Ruska revolucija 1891 - 1924


Ljubim knjižne dnevnike. Skoraj nihče jih ne bere, zato lahko v njih bluzimo, kolikor nam srce poželi. Zdaj si bom dal duška, pa naj stane, kar hoče. Tudi če odpihne mojega edinega bralca.

Od zgodovine v osnovni šoli sem si najbolj zapomnil, da je med kratkim orisom ruske državljanske vojne učiteljica malce zbesenela v smislu, kako lahko nekateri nosijo kavbojke Wrangler (je imela Jugoslavija takrat morda neko zanič licenco za ta kultni izdelek?), ko pa je bil eden izmed glavnih belih generalov Vrangel. Tim Berners-Lee je pritresel idejo svetovnega spleta šele nekaj let kasneje, tako da mi je to vprašanje namesto odgovorov sprožilo še nekaj dodatnih vprašanj. Je Vrangel res Wrangler? Beli so se tolkli z rdečimi in Stalin je bil rdeči - kaj pa Informbiro in leto 1948? In, kar je bilo še najpomembneje, zakaj takšen gnev pri dobri dušici, ki partije ni videla na tisoč kilometrov in ki bi jo kvečjemu lahko klasificiral pod "K" - kulakinja?

Dobro, da ima deca danes TikTok in Instagram, ki učinkovito preprečujeta preveč intenzivno in izredno neproduktivno mozganje, iz katerega se - to lahko v svoji starosti z gotovostjo empirično potrdim - nikakor ne more izcimiti nič posebej izjemnega.

Figesa sem bral, kot se temu lepo reče, kot knjižno side chick, in to reci in piši tri mesece. Knjiga tehta dve kili, kar znese kakšnih 22 g dnevno. Ni da bi se ravno hvalil. V Ljubljani zagotovo marsikdo vsak dan več posnifa.

Figes poleg vsebine in izredne premišljenosti razveseljuje tudi s pobalinskim slogom:

Lenin ni nasprotoval eksperimentiranju le v spolnih zadevah. V umetnosti je bil konservativen kot katerikoli meščan 19. stoletja. Za avantgardo ni imel časa. Mislil je, da so njeni spomeniki revoluciji "posmeh in izkrivljanje" socialistične tradicije - ob maketi za skulpturo, ki naj bi prikazovala Marxa, stoječega na štirih slonih, so mu prišle pene na usta - in najslavnejšo pesnitev Majakovskega, "150.000.000", je označil za "nesmisel, očitno bedarijo in strahovito prevzetnost". (Mnogi bralci se utegnejo strinjati z njim.)

Seveda pri Tragediji ljudstva ne gre za takšne domislice, pač pa za metodičen, poglobljen in izrazito široko zastavljen opis glavnih silnic, ki so pripeljale do zmage boljševikov, vse skupaj pa je podprto z osebnimi zgodbami "zvezd", kot so denimo Lenin, Trocki, Dzeržinski, Lvov in Brusilov, ter tudi nekaterih obrobnih funkcionarjev z vseh strani.

Kaj lahko človek odnese od dveh kil takšnega pisanja?

Zagotovo ne bi znal iz glave ponoviti sosledja vseh dogodkov. Sem pač omejen v smislu prvega in drugega pomena besede "omejen" v SSKJ, a v opravičilo lahko zagotovim, da pri teh dogodkih seveda ne gre za sosledje, pač pa za kompleksno družbeno dogajanje. Figes je na tem področju pač car.

Vzemimo Gorkega. Pozitiven, negativen? Boljševiški podrepnik ali glas opozicije? Navijač belih ali rdečih? Kakor kdaj in kakor pogledaš. Preberite Figesa.

Včeraj sem bral razmišljanje ene izmed najbolj izobraženih in pronicljivih Delovih novinark:

V zgodovini je bilo več atentatov, ki so dodobra preusmerili njen potek. Uboj Julija Cezarja 44 let pred našim štetjem (...) Brutalna usmrtitev ruskega carja Nikolaja II., leta 1918 pa smrt, s katero se je ne le končala dinastija Romanovih, temveč je Rusijo in tudi ves svet preusmerila iz zgodovinske orbite.

Pri Figesu je usmrtitev Romanovih zgolj epizoda, celotna optika Tragedije ljudstva pa ponuja misel, da tudi če bi ta nesrečni in nesmiselno okrutni dogodek s kirurško natančnostjo izrezali iz zgodovinskega tkiva, končni rezultat ne bi bil dosti drugačen od tistega, kar je sledilo.

Tragedijo ljudstva, ki je v izvirniku izšla leta 1994, je moč na lastno odgovornost brati tudi kot šloganje sedanjosti. Figes v sklepu:

»Ne verjamem, da v 20. stoletju obstaja kaj takšnega, kot je izdano ljudstvo«, je leta 1922 pisal Gorki Romainu Rollandu. »Ideja o "izdanem ljudstvu" ni nič drugega kot legenda. Celo afriška ljudstva so politično nemočna samo zato, ker niso organizirana.« Gorki se ni strinjal s trditvijo, da je ruska revolucija izdala ljudstvo. Tragedija, ki jo je pretrpelo med njo, je bila prej posledica njegove stoletne zaostalosti kot delo nekaj boljševiških tujkov«. Ljudstvo ni bilo žrtev revolucije, temveč glavni igralec v njeni žaloigri. Tega bolečega nauka se bo morda rusko ljudstvo moralo učiti še ob koncu 20. stoletja. Ljudje si namreč utegnejo misliti, da se po sedemdesetih letih komunističnega zatiranja upravičeno imajo za žrtve. Vendar so možnosti Rusije, da postane demokratična država, v veliki meri odvisne od tega, kako se bodo njeni državljani soočili s polpreteklo zgodovino svoje domovine; ne glede na to, kako hudo jih je zatiral sovjetski sistem, bodo morali priznati, da je zrasel na ruskih tleh. Boljševiki so se ugnezdili v Rusiji zaradi nerazvitosti njene demokratične kulture. Takšno je bilo rusko zgodovinsko izročilo: stoletja tlačanstva in avtokratske oblasti nad pasivnim, nemočnim ljudstvom. »Ljudstvo molči,« pravi staro reklo, ki opisuje velik del ruske zgodovine. Zagotovo je ljudstvo doletela tragedija, vendar je to tragedijo samo pomagalo uprizoriti. Rusko ljudstvo se je ujelo v tiranijo lastne zgodovine. 

Še zadnji stavek:

Duhovi leta 1917 še vedno ne počivajo v miru.

Dobro je brati Figesa.

Slovenci imamo premalo prevodov takšnih del in premalo založb Modrijan.