Vesna Lemaić me je kupila z neko izjavo o izčiščenosti ali odvzemanju, verjetno v pogovoru z Igorjem Bratožem. Na glavo sem se vrgel v roman, a je navdušenje hitro odjenjalo. Zdi se mi, da nisem prav zahteven: daj mi bodisi zanimive like bodisi dostojno zgodbo, lahko pa se rešiš tudi samo s slogom pisanja. Eno od treh - res hočem preveč?
Izčiščenost sem dobil v popolnosti, pripoved je okleščena na minimalno funkcionalnost, kar je bila verjetno ustrezna odločitev. Zmotijo kopice slengizmov, ki jih v dvogovorih sprejmem, ne pa nujno povsod naokoli. Ves čas sem trepetal, ali bom naletel na cringe ali na krindž, take reči. Razumem potrebo po občasni vulgarnosti med populacijo, ki se vlači po skvotu, a obstaja velika razlika med Bukowskim in nepotrebnimi izpadi. Zgodba je v okviru temačnih romanov najbrž primerna, a nezahtevna. Prebral sem do konca, kar je tudi že nekaj.
Če bi svet poslušal godrnjajoče starce, ne bi bil natisnjen noben nov roman.
