Saj ne da se hvalim, ampak za Achebeja še nisem slišal, znam pa brez googla zapisati Chimamanda Ngozi Adichie, ki se je v 21. stoletju upravičeno izstrelila med svetovne zvezde. S takimi rečmi se rad tolažim v svojem nevednem životarjenju.
Razpad se mi je takoj priljubil zaradi neposredne in zelo stvarne ironije. Okonokvo, glavni junak, je veličasten, četudi bralec nenehno sumi, da se Achebe morda ob njem na skrivaj muza. Scena je popolna, ob tem pa celo skoraj poučna in dokumentarna. Zgodba šine v ravni črti in ima vseskozi smisel. Že to bi bilo dovolj, da postavim Achebeja med svoja priporočila, a za popoln paket se potem pripelje še zadnji stavek, ob katerem lahko samo še obmolknem in se poklonim mojstru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar