Boris Dežulović: Tko je taj čovjek?

 

Svoj čas sem med hrvaškimi novinarji oboževal Tanjo Torbarino v tedniku Danas. Ženska je o Branku Mikuliću, ki je bil vse, tudi predsednik zvezne vlade, mirno siknila: "Jesen je, lišće otpada, a i Mikulić mi izgleda pomalo žut."

Zapis ni o Tanji Torbarini, a sem tole enkrat moral dati iz sebe. Paše!

V Sloveniji smo se pred letom devetdeset pasli na Mladini, Tribuni, ČKZ, Novi reviji in Katedri, a smo vseeno z zavistjo poškilili proti Slobodni Dalmaciji in Feral Tribunu, kjer je neki norec z izrazitim humorjem kritiziral vojno politiko, korupcijo in nacionalizme. Norec je tako trmast, da se zavržnega sovraštva do temeljnih državniških vrednot ni otresel vse do današnjega dne: Boris Dežulović, kolumnist in Ervinov prijatelj. Obožujem oba.

Težavo imam z nekim drugim Borisom Dežulovićem, pisateljem. Iz spopada s Christkindom sem že nekajkrat pobegnil kot pretepeno, cvileče ščene z repom med nogami. Prijetno izkušnjo sem z veseljem ponovil tudi s Tko je taj čovjek?

Pisatelj Boris Dežulović v romanih iz sebe iztisne stokrat več, kot je v resnici potrebno. Nič ni prepuščeno naključjem: popiše vsako hišno številko, vsak kamen, ki vodi do nje, vse vonjave vetra, ki piha okoli njenih vogalov, vse ideje, ki so se rodile na tem naslovu, in vse poti, ki so iz njih sledile.

Dekadentna životinjska umjetnost?! Sutradan sam s Ottom i Annom prošetao Maxvorstadtom, preko palače Pringsheimovih do Stare pinakoteke, Otto je pričao kako je tu kao mladić kopirao stare njemačke majstore i plakao pred čuvenim kristolikim autoportretom Albrechta Dürera, a ja sam se zabavljao razmišljajući kako je na istom mjestu, pred platnima Lucasa Cranacha Starijeg - Spenglerovim faustovskim portretnim psihologom koji se na „rijetkim aktovima pokazivao savršeno nesposobnim izraz svog stvaralaštva staviti u neposredno prisutnu tjelesnost" u Münchenu prije desetak godina meditirao i jedan ovdje posve nepoznati Francuz, Marcel Duchamp se zvao, skicirajući svoju „dekadentnu životinjsku" Nevjestu skinutu do gola. Pa svoju meditaciju prije nekoliko godina, ovdje još uvijek nisu imali pojma o tome, završio popišavši se na cjelokupni tradicionalni heil'ge Kunst svojom Fontanom.

Duchampov pisoar stari bi Spengler dočekao kao savršeni primjer „filozofije probave", jednu od onih njegovih „bestidnih lakrdija s idiotskim, plakatnim efektom" - običnu svakodnevnu malu nuždu nakon koje Profesorova ideja umjetnosti kao sudbinske nužde više nikad neće biti ista dok bi ga Anna, sve križajući se i lamentirajući nad poludjelim svijetom, nazvala Schillerovim povraćanjem poroka" i krajnjim vremenom da „kreposti sjednu za stol". A Otto bi se rezignirano, kao onda kad smo zajedno gledali Kandinskog, upitao tko je ugasio svjetlo.

Preveč intenzivna izkušnja zame. Ve se, kdo je pri tem na škodi.

Jane Austen: Emma

 

Ko sem končno dojel veličastnost Prevzetnosti in pristranosti, mi napuh ni dal več miru. "Sedaj lahko prebereš vse, kar je napisala Austen," sem si mislil. Prisrčno, ampak napačno.

Emma Woodhouse je pametna, lepa in nadležna kot herpes, vse z namenom, ki mi je jasen, a ko sem se zataknil na 112. strani, se iz močvare nisem več izvlekel.

Oprosti, Jane Austen, ne zmorem.

Elias Canetti: Slepitev

 

V razdelku "O sebi" se kot pav šopirim z izjavo, da je življenje prekratko, da bi bral slabe knjige. Zaslužim si klofuto, da me povrne na tovarniške nastavitve, res si jo zaslužim.

Canetti ni nič kriv. Kriv sem sam. 

Začetek Slepitve je obetaven in odpuljeni, genialni sinolog Kien, ki živi za svojo ogromno knjižnico, mi je takoj zlezel pod kožo. V prvem poglavju se zdi, da se je zgodilo že vse, kar se je lahko zgodilo, a je to samo piš vetrca, ki veje skozi rahlo priprta vrata v pekel. Kien se lahkomiselno poroči s svojo gospodinjo, pogoltno, zlobno veščo, in ples blaznosti se začne.

Najprej sem bral navdušeno, potem je zadeva postala neugodna, malo zatem me je nehalo zanimati, in sem žvečil stran na dan, morda dve, in tako tedne in tedne, malo skočil k Jane Austen, pa k Dežuloviću, prišel nazaj, spet glodal roman v upanju, da bo šlo na bolje, in spet in spet.

Izguba časa. Res je škoda vztrajati, če ne zmoreš. Nismo vsi za vse, nekateri pa smo še posebej nenadarjeni za zahtevnejša besedila.