nedelja, 16. avgust 2015

Kurt Vonnegut: Klavnica 5

Če bi moral na hitro tvoriti krajši stavek o Vonnegutu, bi občinstvo slišalo obilo nerazumljivega momljanja in besedno zvezo znanstvena fantastika.

Klavnico pet sem bral v prevodu Branka Gradišnika, kar je dodalo svojevrstno, nemara nepotrebno dimenzijo. Všeč mi je njegovo stremenje po slovenjenju ("nalepnica"), malce sem zavijal z očmi pri "Božiču" in "Dresdena", božje pa me je vrglo pri "kseroksiranju". Gradišnik je vsekakor car, a povsem drugačen kot njegov oče, ki je bil car carjev.

Tudi Vonnegut je car, seveda. Kako odpre igro v prvem poglavju! Poglavje sploh ni poglavje, ampak avtorjeva opomba ali kvečjemu uvod - ampak ne, začne se z "Ena". Več kot sijajno.

Potem "Dve".
Čujte:
 Billy Pilgrim se je iztaknil iz časa.
In se je res. Billy Pilgrim preskakuje v času in prostoru, kar Vonnegutu pomaga, da počasi pride do obljubljene teme: do nepotrebnega, spornega bombardiranja Dresdna. Na poti do tja Billy skaklja od rojstva do poroke, od živinskih vagonov do planeta Tralfamadora, ves čas s stoičnim tako gre to.

Veličasten roman s sijajno strukturo.

P. S. Roman je nastal leta 1969 kot osebna refleksija. O dejanskih razsežnostih bombardiranja Dresdna si morda velja prebrati članek v Der Spieglu. Pa ne, da bi različne številke kakorkoli izničile nesmiselnost morije.

torek, 11. avgust 2015

Anuradha Roy: Sleeping on Jupiter

Royeva začne s pravo eksplozijo: mali Nomiti paravojaške enote ubijejo očeta, zato z materjo v dih jemajočem tempu pobegneta. Sledi sirotišnica, ki je pod okriljem sumljivega guruja, in vse, kar sodi zraven.

Dvajset let kasneje je Nomita skupaj s tremi starimi tetkami na vlaku proti mestu Jarmuli. Kar bi moralo slediti, je učinkovit obračun s preteklostjo, a ga ni.

Izredno redko se vprašam, kaj bi storil, če bi mi knjiga, ki jo berem, prišla v roke kot uredniku. Niti rahlo se mi ne sanja, kaj natančno urednik počne, ampak v primeru Sleeping on Jupiter mi je bilo zelo hitro jasno, da bi kot urednik skrpucalo vsekakor zalučal v koš. Booker gor ali dol.

Proza je sicer znosna, a nič posebnega; bolj boli neverjeten razvoj dogodkov, ki pri skoraj 1,3 milijarde prebivalcev v Indiji pripelje na isto mesto neznance, ki so na tak ali drugačen način povezani med sabo.

Da niti ne začnem z obžalovanja vredno osladnostjo:
The ocean was inside him, the impersonal immensity of it. It had frozen solid, it had exploded into a thousand icy pieces and each individual shard pierced him, made him cry out aloud.
Beden roman, muha enodnevnica, ki se ji velja izogniti.

petek, 07. avgust 2015

Gavin Extence: The Universe versus Alex Woods

The Universe versus Alex Woods bi lahko bil povsem berljiv roman, pa ni.

Ko se je sedemnajstletni Alex pojavil na meji v avtomobilu, v katerem je bilo tudi nekaj marihuane in žara s pepelom, so me sicer preplavili občutki že videnega, a v čisto dobrem smislu. Zgodba lepo motovili okoli nesreče, ki je Alexa dobesedno zadela, in to skozi streho hiše, potem pa preide na nekaj klasičnih angleških žanrskih likov, med katerimi sta ekscentrična mati in kajpak starejša goth smrklja.

Zamerim prepogoste izpade, kot je tale:
"The Odyssey's a very old Greek story by a very old Greek man called Homer. And in The Odyssey there are these very beautiful women called sirens who live on an island in the Mediterranean and cause shipwrecks. They sing an enchanting song which lures sailors to their doom."
"Oh," I said.
"Oh." Točno to. "Oh."

Poučevanje se nadaljuje zdaj o filozofiji, potem o homeopatiji, kar zoprno povleče na flancanje izpred dveh desetletij, ki se mu reče Zofijin svet.

Tik pred koncem sem zbesnel in se predal, a s sklepom, da se zaradi dobrih referenc lotim Vonnegutove Klavnice 5.

četrtek, 06. avgust 2015

Fredrik Backman: Mož z imenom Ove

(Prebrano v angleškem prevodu: A Man Called Ove.)

Ove je star 59 let. Vozi saaba. V njegovem svetu ni ničesar med črno in belo.

Ove sreča mačko:
Ove considered throwing one of his clogs at it. The cat looked as if it regretted not bringing its own clogs to lob back.
Poleg romana sem Backmanovo pisanje bral tudi kot psihološki priročnik, ki razkriva marsikatero zoprno moško lastnost. Kar precej sem jih našel, ki jih lahko pripišem tudi samemu sebi.

In moški, ki razumejo vse razsežnosti naslednjega odstavka o noseči Aniti, so pravo ciljno občinstvo:
One evening Sonja came home and told Ove that Anita has been to the doctor. And a week later a Volvo 740 stood parked in Rune's garage. The saloon model.
Roman je znotraj žanra brezhiben. Sijajen. Ganljiv. Presenetljiv. Vse je na pravem mestu in vseh sestavin je ravno prav. Požrl sem ga v slabem dnevu.

Takoj potrebujemo slovenski prevod.


sreda, 05. avgust 2015

Martin Amis: The Zone of Interest

Ne Martin ne Kingsley mi nista pri srcu, a mimo tematike ne morem. 4. avgust 1942 v Auschwitz-Birkenauu je poseben datum. Zato.

Amis ni Primo Levi, to je dejstvo. Zgodba je postavljena na drugo stran ograje KZ in je skoraj popolnoma odrezana od umirajočih milijonov. Razumem namen in poudarjeno ironijo situacije.

Slišimo tri pripovedovalce: Golo Thomsen je nečak Martina Bormanna, Paul Doll je pijanski, nesposbni komandant taborišča, Szmul pa poveljnik čistilne enote Sonderkommando. Zgodbe so popolnoma različne, prevladuje pa Golova obsedenost s komandantovo ženo in poskus interpretacije vpetosti v zločinski sistem.

Jezik gre nekako takole:
She wiped her Mund with a napkin, and her Gesicht readjusted.
Med branjem me je počasi prevzemalo nezadovoljstvo: najprej zaradi pomanjkanja ironije, ki jo obljubljajo recenzije, potem pa zaradi splošne zmede, ki zavlada v strukturi romana. A to sploh ni težava, osebno (in naj podčrtam: osebno) ne morem mimo skoraj popolnega zanikanja obstoja Človeka za ograjo. Amis ni Primo Levi in to seveda tudi ne more biti. Amis piše skozi osebno prizadetost in poglobljeno raziskovanje tematike, ki meji na obsedenost.

Žal zame rezultat ni daleč od Tournierjevega Jelševega kralja.

torek, 04. avgust 2015

Roald Dahl: Moj striček Oswald


Če kdo, potem zna Dahl napisati brezhibno zgodbo. Za otroke in mladino.

Moj striček Oswald je podoben Jonassonovemu Stoletniku: zmerna količina humorja, pomešana z neverjetnimi srečanji, ki se skozi roman vlečejo do bolečine. Če vam je bil Stoletnik všeč, ne oklevajte, vsi ostali pa si lahko travme prihranite.

Odloženo.

sobota, 01. avgust 2015

Že nekaj dni so znani nominiranci za bookerja 2015

Že nekaj dni jih imamo, nominirance za bookerja 2015:
  1. Bill Clegg (US) - Did You Ever Have a Family (Jonathan Cape) 
  2. Anne Enright (Ireland) - The Green Road (Jonathan Cape)
  3. Marlon James (Jamaica) - A Brief History of Seven Killings (Oneworld Publications)
  4. Laila Lalami (US) - The Moor's Account (Periscope, Garnet Publishing)
  5. Tom McCarthy (UK) - Satin Island (Jonathan Cape)
  6. Chigozie Obioma (Nigeria) - The Fishermen (ONE, Pushkin Press)
  7. Andrew O’Hagan (UK) - The Illuminations (Faber & Faber)
  8. Marilynne Robinson (US) - Lila (Virago) 
  9. Anuradha Roy (India) - Sleeping on Jupiter (MacLehose Press, Quercus)
  10. Sunjeev Sahota (UK) - The Year of the Runaways (Picador)
  11. Anna Smaill (New Zealand) - The Chimes (Sceptre)
  12. Anne Tyler (US) - A Spool of Blue Thread (Chatto & Windus)
  13. Hanya Yanagihara (US) - A Little Life (Picador)
Kot vselej poznam le nekaj imen: Marilynne Robinson, ki me z Gilead ni prepričala; Anne Enright obožujem; z McCarthyjem sem se srečal zgolj bežno; Anne Tyler se mi zdi precenjena.

Takoj sem začel brati Anuradho Roy - Sleeping on Jupiter, ker je bila na Amazonu najcenejša, obeta pa eno figo.