Anuradha Roy: Sleeping on Jupiter

Royeva začne s pravo eksplozijo: mali Nomiti paravojaške enote ubijejo očeta, zato z materjo v dih jemajočem tempu pobegneta. Sledi sirotišnica, ki je pod okriljem sumljivega guruja, in vse, kar sodi zraven.

Dvajset let kasneje je Nomita skupaj s tremi starimi tetkami na vlaku proti mestu Jarmuli. Kar bi moralo slediti, je učinkovit obračun s preteklostjo, a ga ni.

Izredno redko se vprašam, kaj bi storil, če bi mi knjiga, ki jo berem, prišla v roke kot uredniku. Niti rahlo se mi ne sanja, kaj natančno urednik počne, ampak v primeru Sleeping on Jupiter mi je bilo zelo hitro jasno, da bi kot urednik skrpucalo vsekakor zalučal v koš. Booker gor ali dol.

Proza je sicer znosna, a nič posebnega; bolj boli neverjeten razvoj dogodkov, ki pri skoraj 1,3 milijarde prebivalcev v Indiji pripelje na isto mesto neznance, ki so na tak ali drugačen način povezani med sabo.

Da niti ne začnem z obžalovanja vredno osladnostjo:

The ocean was inside him, the impersonal immensity of it. It had frozen solid, it had exploded into a thousand icy pieces and each individual shard pierced him, made him cry out aloud.

Beden roman, muha enodnevnica, ki se ji velja izogniti.