Charles Bukowski: Špeh na kruhu

Vsaj trideset let je, kar sem zadnjič bral Bukowskega, če ne še več, in stari norec je še vedno enak, kot je bil: brutalen, neposreden, prvinski, egocentričen bolj kot naš kralj instagrama, zajedljiv in pretežno omamljen.

Špeh na kruhu je na pol avtobiografska pripoved, pri kateri mi večino časa ni bilo jasno, kaj vse si je stari umišljal in kaj si je zgolj želel, da bi se zgodilo. A nič ne de, Bukowski je že z naslovom napovedal, da se bo malce norčeval, morda iz Salingerja, morda iz koga drugega. In to je točno tako, kot mora biti. Solidna osem od deset, kot vedno.