Margaret Atwood ima dve težavi, ki se imenujeta MGM/Hulu/HBO in - tole vas bo presenetilo - Margaret Atwood.
Deklina zgodba je štiriintrideset let po izidu romana v pretresljivi ekranizaciji med nas planila letos na HBO-ju, in bilo mi je kar težko. Vsesplošno moreče vzdušje, izredno jasne vzporednice z mnogimi današnjimi družbenimi pojavi in kar krepka doza nasilja so mi dali vetra. Kaj kmalu serije nisem več gledal po sedmi uri zvečer - dojenček pač, ki ga hitro mučijo nočne more.
Tako roman kot serija sta osupljiva, a tu gre za različni vesolji. Serija - če ne zaradi drugega, pa zaradi globalnega dosega - spremeni optiko romana, in to je prva težava Margaret Atwood. Presneto težko je napisati nadaljevanje in zaključek.
Druga težava Margaret Atwood je, kot rečeno, avtorica sama.
Ko pobrskam po naši knjižnici, mimogrede najdem sedem njenih angleških naslovov in enega slovenskega, a sem zagotovo še kakšnega zgrešil, verjetno pa se je kaj zavleklo k nam tudi preko kindla. Atwood me nikoli ne razočara. The Edible Woman je bila 8/10, vsi ostali romani pa 9/10. Noben ni bil čista desetka, pa vseeno lahko rečem, da je Atwoodova zaradi svoje dosledne kakovosti pri meni na prvem mestu.
Atwoodova me zatorej iz te startne pozicije z The Testaments ni mogla ne presenetiti ne razočarati. Skulirano je na Goričkem zgodbo zagnala, jo prestavila v drugo prestavo in se v drugi prestavi pripeljala vse do Pirana. To sem ji poskušal zameriti, pa nisem zmogel, ker ona pač obvlada: različni glasovi, zapisniki zaslišanj, dnevnik, element presenečenja in vse te zadeve. The Testaments lepo zašpilijo zgodbo o Gilead, pri čemer sem od navdušenja zavriskal šele čisto na koncu, pri The Thirteenth Symposium.
The Testaments so nujna pritiklina Deklini zgodbi, zato spadajo med obvezno branje, a ne bodite razočarani nad obupno pusto zgodbo in nezahtevnimi liki. Uživajte v obrtniških spretnostih Margaret Atwood. Včasih je to dovolj.
