No, in smo tu: roman, o katerem vedo vsi vse že od lani in ki se edini lahko pomeri z razvpitim Vojnovićevim Čefurji raus.
Priznam, pred branjem sem si pustil odprta vrata za pobeg. Če bi šlo za neznosno zanič izdelek, bi iz spoštovanja do avtoričine osebne zgodbe in občudovanja njenega prisrčnega pristopa v javnih občilih vse skupaj pometel pod preprogo, utihnil in se žrl na samem.
Tukaj je torej moj zapis, kar je verjetno dovolj povedno že samo po sebi.
Preprosta, rahlo niansirana proza, kratki odstavki, učinkovita raba pisem, pridih nostalgije, predvsem pa iskrena, čustvena izpoved - popolna kombinacija. Moral bi imeti kamnito srce, da me občasno ne bi zlomilo.
Bronja Žakelj je na slovensko knjižno sceno stopila skozi velika vrata in z ogromnim literarnim, moralnim ter emotivnim kapitalom. Vprašanje ni, ali je Belo se pere na devetdeset dober roman, ker enostavno in preprosto je; vprašanje je, kaj bo avtoričin naslednji korak. Pred to njeno odločitvijo malce vztrepetam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar