nedelja, 18. avgust 2019

Ilja Ilf in Jevgenij Petrov: Dvanajst stolov

Ko dobi Hipolit Matvejevič Vorobjaninov od svoje umirajoče tašče namig, da je v enem izmed dragocenih in izgubljenih dvanajstih družinskih stolov skrit zaklad, se mu življenje obrne na glavo, pri tem pa mu izdatno pomaga malopridnež Ostap Bender. Zgodba se morda za odtenek preveč vleče, a to jasno, ker pač gre za dvanajst stolov, vse ostalo pa je na mestu. Humor je pretanjen. Denimo opis študentskega doma v Moskvi:
Kot je običajno usojeno študentskim domovom v Moskvi, je bil dom študentov kemije že zdavnaj naseljen z ljudmi, ki so imeli s kemijo kaj malo opravka. Študentje so se razkropili. Deloma so končali študij in se razšli po službah, deloma so doživeli pri študiju polom. Prav ti so, z vsakim letom starejši, v rdečkasto poslikanem domu tvorili nekaj srednjega med tovarniško skupnostjo in fevdalnim zaselkom. Cele vrste novih študentov so si zaman prizadevale, da bi prodrle v dom. Eks-kemiki so bili nenavadno iznajdljivi in so odbijali vse napade. Naredili so križ čez dom. Pričel je veljati za divjino in je izginil iz vseh načrtov Moskovske uprave mestnih nepremičnin, kot da ga ne bi bilo več. Pa je bil in v njem so prebivali ljudje.
Dvanajst stolov sem bral tudi kot dokumentarec o življenju v nekih drugih časih in na nekem drugem planetu. Stran 120 denimo in opis moskovskih postaj. Bistrih opažanj in ostrih zapisov ne manjka. Ne, ne bi bil rad cenzor, ki je požegnal ta roman.

Priljubil se mi je Polesov, malce pa tudi Liza s krulečim želodcem. Škoda, ker Liza ponikne. Krasen lik.

Hej, in dvakrat se pojavi ime Milana Vidmarja! Nisem vedel, da je bil tako velik šahovski car!

Dvanajst stolov je 95-odstotni bralni užitek. Priporočam.

Ni komentarjev:

Objava komentarja