Od začetka Francoskega testamenta pa skoraj tja do zadnje četrtine sem cvilil od ugodja kot majhno prase v svežem blatu, se vračal na začetke odlomkov in poskušal Makinove izpiljene, čustveno nabite stavke ne samo še enkrat prebrati, pač pa tudi vdihniti in otipati. Proust, ki ga avtor nekajkrat omeni, je tukaj krepko na delu, ampak seveda zgolj kot podton celotni pripovedi.
Charlotte, avtorjeva babica, je brezhibna, veličastna junakinja, nekje daleč za njo je Paška, moj skriti favorit, čez vse pa je pripovedovalec, ki se proti koncu razkrije kot nadut smrkavec in s svojim pokroviteljskim odnosom rahlo pokvari izvrstne sestavine.
Priporočam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar