ponedeljek, 23. april 2018

Amy Tan: The Joy Luck Club

Za zločinsko raztreseno branje, kakršnega sem namenil Amy Tan, bi morali penologi pripraviti kakšne resne sankcije, in to ne vodenja zaporske knjižnice. Kazen bi si res zaslužil. Sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem roman prežvekoval skoraj tri tedne.

The Joy Luck Club je že od začetka na gosto posejan z biseri:
My father has asked me to be the fourth corner at the Joy Luck Club. I am to replace my mother, whose seat at the mahjong table has been empty since she died two months ago. My father thinks shewas killed by her own thoughts. “She had a new idea inside her head,” said my father. “But before it could come out of her mouth, the thought grew too big and burst. It must have been a very bad idea."
Štiri kitajske matere, ki izgubijo domovino, svojce, iluzije, tudi otroke, in štiri hčerke, rojene v Ameriki, se v romanu povežejo v glas, ki govori o sporazumevanju in poslušanju, prekinjanju s tradicijo in nezmožnosti bega pred preteklostjo.

Romanu manjka nosilna zgodba (vem, iščem dlako v jajcu, da bi opravičil svoje malodušno branje), kar Amy Tan nadomesti s pretanjenim opazovanjem pomembnih ameriških manjšin. Ni čudno, da je na tem področju The Joy Luck Club tudi po tridesetih letih še vedno eno izmed temeljnih literarnih del.

Hja, dobro sem nagnojil tole zgoraj.

Preberite, no, ne bo vam žal. Proti koncu so se mi kar malo rosile oči. Pa sploh nisem hčerka.

torek, 03. april 2018

Winnie M Li: Dark Chapter

Posilstvo.
Although the novel was inspired by the author's own rape in similar circumstances, and while the two main characters are therefore loosely based on the author and her impressions of that rapist, this book is the product of the author's imagination.
V dolini blizu Belfasta se prekrižata dve življenjski zgodbi.

Dark Chapter nima kakšne presunljive literarne vrednosti, se pa že dolgo nisem srečal s pripovedjo, pri kateri bi se mi tako hitro obračali listi. Na eni strani deloma dokumentaren opis avtoričinih lastnih doživetij, na drugi pa popolna fikcija napadalca. Bralec je nekje vmes, večinoma v grozi, obupujoč v nemoči in besneč. Dvakrat sem pomislil, da ne bom zdržal do konca, ker se mi bo morda odpeljalo, a se je splačalo vztrajati. Všeč mi je bilo, kako napadalec omeni Harryja Potterja in kako se soočimo s pornografijo v luči belega dne. Winnie M Li se z Dark Chapterjem povsem izogne moraliziranju in podajanju dokončnih odgovorov, kar je odlično, a na koncu se vam bo morda zazdelo, da nekaj manjka. Pa ne.

Dark Chapter je dobil nagrado Not the Booker Prize leta 2017.