torek, 27. julij 2021

Boris Pahor: Nekropola

 

Zmrazi me, ko slišim politika, kako se širokousti s prebrano Nekropolo. Zelo verjetno malce laže.

Boris Pahor - navajam Wikipedijo - je "pod francoskim vplivom razvil slogovni postopek asociativnega toka zavesti", kar takole med brati pomeni, da boste imeli med branjem členke na prstih skoraj bele. Popolna zbranost je nujna, drugače ti uide ključen košček, izgubiš kontekst ali pa zgrešiš čas, v katerem je pripovedovalec. Naporno, a nagrada je velika: Pahor se ponižno sooča z utrinki preteklosti, slika zebraste kolone, obrite glave, rumene zobe, bedo, hlad, nasilje in brezup, po drugi strani pa tudi mladosten bes ob usmrtitvi alzaških deklet, moralne dvome in veličastnost drobnih dejanj. Svoje trpljenje celo uspe primerjati z drugimi, denimo z Levijem in izkušnjami uničevalnih taborišč, pri čemer se postavi v neprekosljivo ponižno pozo. 

Nekropola je izjemno pričevanje o času, ki se ne sme nikoli več ponoviti, Boris Pahor pa se vedno znova izkaže za samosvojega in samo svojega avtorja, ki si ga ne more prilastiti nobena politična klika.

ponedeljek, 19. julij 2021

Arnon Grunberg: Dobri možje

 

Več kot tristo strani sem moral prebrati, da sem ugotovil, da roman ni odličen.

Grunberg piše kot Paasilinna po izdatnem, kakovostnem tečaju pisanja: tekoče, izčiščeno, rahlo duhovito. Grunberg odlično zaobjame srž glavnega junaka, gasilca, ki ga vsi kličejo Poljak, njegovo molčečnost in popreproščen moški svet. Smrt Poljakovega otroka je zagotovo téma, s katero pisatelji težko zgrešijo. Grunberg iztočnico dodobra obdela in izkoristi, a kaj ko mu to ni dovolj. Kmalu zavije v Poljakovo skrajno nenavadno razmerje s sodelavčevo ženo, na koncu pa še v brezumen, nepotreben, komajda verjeten zaključek.

Glavna Grunbergova težava ni pomanjkanje domišljije pri uvajanju bizarnosti in grozot, pač pa da jih niti ne zna dobro opisati niti jih ni sposoben čustveno obdelati. Osiromašen jezikovni slog mu pri tem ni v pomoč, malce ga občasno spotika tudi slovenski prevod ("v kolikor"?!?!), dolge strani neprevedenih angleških in nemških dvogovorov pa so biser zase.

Priporočam obvoz. 

četrtek, 15. julij 2021

Sara Stridsberg: Beckomberga

 

Proza, ki nežno boža bralčevo dušo:

V teh trenutkih ima na vsem svetu samo mene, svet pa je ta bolnišnica z visoko ograjo in zaklenjenimi vrati. Za rešetkami dvigne roko v slovo.

"Vrni se k meni," zašepeta.

Božanje stranjo za stranjo, poglavje za poglavjem.

Pretreslo me je, da takšno sijajno pisanje ne premakne zgodbe niti korak naprej, kaj šele da bi vzbudilo kaj več kot medel čustven izziv. Od tega spoznanja do zametkov glodajočega dvoma v iskrenost avtorice potem ni daleč, sploh ne. Sploh ne.

ponedeljek, 05. julij 2021

Evelyn Waugh: Ekskluziva

 

Arthur Evelyn St. John Waugh ni bil Evelinca, pač pa polnokrven možakar, ki ni maral svojega imena. Kljub temu se je poročil z Evelyn Gardner in s tem ustvaril komičen par He-Evelyn in She-Evelyn.

Ekskluziva je kar krepek roman. Waughu humorja ne zmanjka, zato ga v izdatni meri postreže že v sami zasnovi zgodbe, potem pa še v dialogih in drobnih domislicah. Čudovito je - in za to Waugh ni prav posebej zaslužen -, da je bil roman napisan v daljnem letu 1938, ko je svetovna zgodovina že visela na zelo tanki nitki. Njegov ironični vpogled v umazane podrobnosti mednarodnih dopisnikov iz Izmajlije je neprecenljiv in prav žalostno koraka vštric z današnjim časom.

Waughu se v Ekskluzivi tudi kaj sfiži, lika gospe Stitch sploh ne zna izkoristiti, pa tudi zadnji del je skoraj odveč - pa kaj potem! Ekskluziva je roman, postavljen ravno prav izven okvirov pričakovanega, da lahko pravemu bralcu podari veselje do branja.