ponedeljek, 19. julij 2021

Arnon Grunberg: Dobri možje

 

Več kot tristo strani sem moral prebrati, da sem ugotovil, da roman ni odličen.

Grunberg piše kot Paasilinna po izdatnem, kakovostnem tečaju pisanja: tekoče, izčiščeno, rahlo duhovito. Grunberg odlično zaobjame srž glavnega junaka, gasilca, ki ga vsi kličejo Poljak, njegovo molčečnost in popreproščen moški svet. Smrt Poljakovega otroka je zagotovo téma, s katero pisatelji težko zgrešijo. Grunberg iztočnico dodobra obdela in izkoristi, a kaj ko mu to ni dovolj. Kmalu zavije v Poljakovo skrajno nenavadno razmerje s sodelavčevo ženo, na koncu pa še v brezumen, nepotreben, komajda verjeten zaključek.

Glavna Grunbergova težava ni pomanjkanje domišljije pri uvajanju bizarnosti in grozot, pač pa da jih niti ne zna dobro opisati niti jih ni sposoben čustveno obdelati. Osiromašen jezikovni slog mu pri tem ni v pomoč, malce ga občasno spotika tudi slovenski prevod ("v kolikor"?!?!), dolge strani neprevedenih angleških in nemških dvogovorov pa so biser zase.

Priporočam obvoz. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar