Boris Pahor - navajam Wikipedijo - je "pod francoskim vplivom razvil slogovni postopek asociativnega toka zavesti", kar takole med brati pomeni, da boste imeli med branjem členke na prstih skoraj bele. Popolna zbranost je nujna, drugače ti uide ključen košček, izgubiš kontekst ali pa zgrešiš čas, v katerem je pripovedovalec. Naporno, a nagrada je velika: Pahor se ponižno sooča z utrinki preteklosti, slika zebraste kolone, obrite glave, rumene zobe, bedo, hlad, nasilje in brezup, po drugi strani pa tudi mladosten bes ob usmrtitvi alzaških deklet, moralne dvome in veličastnost drobnih dejanj. Svoje trpljenje celo uspe primerjati z drugimi, denimo z Levijem in izkušnjami uničevalnih taborišč, pri čemer se postavi v neprekosljivo ponižno pozo.
Nekropola je izjemno pričevanje o času, ki se ne sme nikoli več ponoviti, Boris Pahor pa se vedno znova izkaže za samosvojega in samo svojega avtorja, ki si ga ne more prilastiti nobena politična klika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar