Jasunari Kavabata: Glas gore

 

Zbirka Nobelovci z za umret dolgočasnim oblikovanjem, označena zgolj z letnico in imenom avtorja, ni prav zelo instagramabilna. Včasih iz dolgčasa kakšno knjigo povlečem s polic, jo prelistam in jo še hitreje vrnem nazaj. Čas za Bolho?

Kavabata pravi, da še ne.

Glas gore sicer ni nek odpuljen presežek, a me je Kavabata uspel presenetiti z izčiščeno prozo, predvsem pa z likom "starega" Šinga, ki se mu zdi, da samo otopelo opazuje zapleteno sinovo razmerje s Kikuko, a pri tem razkriva mnogotere čustvene plasti znotraj družine. 

Ves čas sem pričakoval nekaj, kar se potem ni zgodilo, a nič zato. Kavabata je že vedel, zakaj ne. Zanimiva izkušnja.

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

 

Ciljno občinstvo Sibylle Berg mora imeti močne živce, razmeroma urejeno življenje in primerno psihično stabilnost. Roman je okrutno neposreden, kar ob prvem stiku s kratkimi, kolumnističnimi rafali ni nujno povsem razvidno. Avtorica zgodbo zvede na nekaj osnovnih gradnikov: brezciljnost življenja, iskanje ljubezni, negotovost in nesmisel zaposlitve, smrt. Iz takšnih sestavin kakopak ni moč skuhati rom-koma, ampak zgolj brutalen, a dovolj presenetljiv preplet usod, ki še dolgo obleži na bralčevi duši.

Kot rečeno: ne berite, če niste v vsaj približno dobri koži.