Danilo Kiš: Grobnica za Borisa Davidoviča

 

Tehtno in umno razmišljanje o Grobnici za Borisa Davidoviča najdete v Delu. Brat sem šel predvsem zaradi Svetlane Slapšak, ki pravi, "da se natančno spominja, kje je bila, kako je bila oblečena in kakšno je bilo vreme, ko je prvič prebrala knjigo Grobnica za Borisa Davidoviča". 

Grobnici nisem dorasel. Večkrat sem se spomnil na Pavićev Hazarski besednjak, ki je bil pred zatonom Jugoslavije sila čislan, potem pa je poniknil iz polja literarnega zavedanja.

Kaj več, kot da na naslovnici izvirnika pokažem na navadni "č" v priimku, ki se pri Gabrieli Babnik spremeni v "ć", nisem sposoben. To je to za ta denar.

Patrik Ouředník: Evropeana

 

Največ pove navedek s konca:

Leta 1989 si je neki ameriški politolog izmislil teorijo o koncu zgodovine, po kateri se je leta 1989 zgodovina pravzaprav končala, ker so moderna znanost in komunikacijska sredstva ljudem omogočila blagostanje, splošno blagostanje pa naj bi zagotavljalo demokracijo, in ne narobe, kot so bili nekoč prepričani razsvetljenci in humanisti. In da je državljan pravzaprav potrošnik in potrošnik je tudi državljan, vse oblike družbe pa naj bi se razvijale v smer liberalne demokracije, ki bo pripeljala do ukinitve vseh avtoritarnih oblik vladavine, do politične in ekonomske svobode, enakosti in do novega obdobja v človeški zgodovini, ki pa ne bo zgodovinsko. Toda veliko ljudi te teorije ni poznalo, zato so še naprej ustvarjali zgodovino, kot da se ni nič zgodilo.

Ouředník je z deloma cikličnimi prijemi ustvaril besedilo, ki - in to ni zraslo na mojem zelniku, se mi zdi, ampak sem to verjetno nekje prebral, kar pojasni nenavadno kakovost opazke - bi ga zlahka vtaknili na Pioneer 10 in 11. Nezemeljska inteligentna (oprostite za pleonazem) bitja bi skozi Ouředníkovo humorno predstavitev lažje razumela, za kaj je na Zemlji pravzaprav šlo in zakaj nas ni moč jemati resno.

Nisem se mogel izogniti primerjavi z zajedljivostjo Douglasa Adamsa:

Zgodba do sem:

Na začetku je bilo ustvarjeno Vesolje.

To je povzročilo mnogo hude krvi in na splošno velja za slabo potezo.

Verjetno razumete, da boljše pohvale ne morem izreči. 

Hilary Mantel: Wolf Hall

 

Več kot desetletje sem preživel v otročjem izogibanju Wolf Hallu.

Kar nekajkrat sem začel z branjem, in vsakikrat sem bil Neymar.

Medtem so spodobni ljudje že zdavnaj prebrali ne samo Wolf Hall, pač pa celo trilogijo. Hermiona, recimo.

Zagotovo človek dela krivico Hilary Mantel, predvsem pa samemu sebi, če Wolf Hall bere manj kot petdeset strani na dan. Roman ni šala. Petstranski katalog nastopajočih ni nekaj, kar na hitro prelistamo in pozabimo. Ne, to je resno opozorilo o stranskih učinkih napačne uporabe izdelka.

Če Wolf Hall doziramo po zgornjem receptu, se nam iz megle kaj hitro izriše - angleški ocenjevalci bi rekli - dobrohotna slika Thomasa Cromwella, njegove falange in vseh pretanjenih razmerij na dvoru Henrika VIII. In ne samo to: ženska je izpiljeno prozo začinila z nesramno dobrim humorjem.

Roman, ki se mu splača posvetiti veliko časa. 

Ko se neham neymarovsko kotaliti, naročim še druga dva dela. 

Oleg Križanovskij: Mladost črnogledega humorista

 

Prejkone sem spet zgrešil tisto knjigo, ki jo bere najstniški sin naših prijateljev, a mi vseeno ni bilo žal. Križanovskij na začetku resnično dobro in brez solzavosti opiše svoj izvor, težave zaradi plemiške krvi in pristanek v zakotni Ljubljani. 

Nadaljevanje je večinoma katalog potegavščin in zahrbtnosti, ki jih je lahko ušpičil predinternetni paglavec. V kakšen izrazito natančen ali pretiran spomin sem si dovolil tudi podvomiti, kakopak, a nič zato. Vse skupaj je kar na mestu, še posebej mikroskopski, a iskreni izrazi ljubezni do krušnih staršev Fortičev. 

Ne povsem nujno branje, škodi pa tudi ne.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

 

"Roman izjemne čustvene neizprosnosti in globine, ki skozi preizkušnje svojih likov izriše podobe sodobnega materinstva, rojstva in smrti, iskanja svobode in sprejemanja težkih odločitev, s katerimi se sooča marsikatera ženska." 

To piše na platnicah.

Izjava je še kar problematična, kajti roman ne prinaša čisto nič čustvene neizprosnosti in globine.

Roman dostavi marsikaj drugega, predvsem pa površinsko klepanje na osnovi dveh novel, ki imata kaj malo skupnega. Začetek obeta, namreč zadeva z okni in revščino, a je že po dveh, treh straneh jasno, da gre bolj za osamljeno raketo iz ognjemeta kot resnično dobro povezano nebesno predstavo. Midorikini zapiski so za lase privlečeni in ne prinašajo dodane vrednosti. Kaj dosti drugega skorajda ni moč omeniti. Roman sam po sebi ne izstopa iz sivega povprečja, ga pa štorast prevod s svojimi "špangami", "procenti", "sigurno", "odpreti diskusijo" in "pohanimi zrezki" zanesljivo in dokončno pahne v prepad.

Niti škoda ne morem reči, niti škoda.

Marko Zorko: Mein Kampf

     

Če ob Stergo Ergo, Gerta Kuper, Taras Kermauner, Peter Božič, Borut T., Oto Vilčnik, Vladimir Gajšek rahlo zastrižete z ušesci, znabiti  Mein Kampf ugodno čtivo za vas. Zorko se v njem malce zazre vase, malce je Gerta Kuper, malce najeda, vsota vsega pa je delen, a vsekakor zanimiv odblesk našega sveta skozi oči enega večjih posebnežev, kar jih je tlačilo slovensko zemljo. Premalo smo ga cenili, za kar si je tudi sam kriv.

In še resno vprašanje: kje je Oto Vilčnik?

Emir Šaković: Pesmi iz zanesljivih virov

 

Kar zadeva poezijo, sem naivna devičica. Vedno pričakujem očarljivega princa na belem konju in vedno sem presenečen, ko me pesem niti ne oplazi, kaj šele nežno dotakne ali surovo raztrga. Poezije zato raje ne berem.

Če bi bral več poezije, se najbrž ne bi mogel spomniti vseh nežnih dotikov: zadnje kitice Kettejeve Na trgu pri - kaj vem - enajstih letih. Opravičujem se vam za to. Kakšnega Aškerčevega drobca. Kosovela, ki ga je srednješolska profesorica predstavila s takšno strastjo, da so tudi najbolj zakrknjeni modeli jokali navznoter. Enega samega Mallarméjevega soneta. E. E. Cummingsa. Octavia Paza. Čisto malo Pavčka in Zlobca. V različnih življenjskih obdobjih. Pod črto: prazen ništrc.

Vstopi Emir Šaković.

"Emir Šaković je umrl mlad in napisal malo ..." pravi spremna beseda. 

Pesmi iz zanesljivih virov sekajo. Začnite na začetku. Papagajeva pesem:

prebuja se Eichmann v pisatelju za otroke
samovšečno se preteguje
si mane roke
gleda na uro

prebuja se ostrostrelec
v upokojencu iz devetega nadstropja
preden gre v službo
popije dve skodelici kave

Preskočite na konec. Najresneje razmišljam:

Lahko bi se
zaposlil v cirkusu
v daljni deželi
Pobiral bi denar za WC
doživel romanco
z akrobatko na trapezu
Sčasoma bi verjetno 
napredoval in postal slaven
Nedotakljiva zvezda
Kakšno predstavo bi uprizarjal
Veličastno predstavo

(...)

Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti

Zadnji čas
o tej s cirkusom

najresneje razmišljam 

Kar se pne med tema stebroma, je ... Šaković. 

Potisnite tole knjižico v roke svojim moškim, letnik 1970 plus-minus deset let. Tistim, ki bodo razumeli, o kom govori pesnik, ko reče:

V hiši živita človek
ljubitelj viskija in smrti
in starka z rožo v laseh
S kačami se igrata svoje pse
na nas ščuvata

Pa tudi če ne bodo razumeli, vseeno - če ne bi bilo teh dveh, bi prišel nekdo drug.

Povejte svojim fantom, da Emir Šaković ostaja na moji nočni omarici.