ponedeljek, 28. avgust 2017

Charles Bukowski: Špeh na kruhu

Vsaj trideset let je, kar sem zadnjič bral Bukowskega, če ne še več, in stari norec je še vedno enak, kot je bil: brutalen, neposreden, prvinski, egocentričen bolj kot naš kralj instagrama, zajedljiv in pretežno omamljen.

Špeh na kruhu je na pol avtobiografska pripoved, pri kateri mi večino časa ni bilo jasno, kaj vse si je stari umišljal in kaj si je zgolj želel, da bi se zgodilo. A nič ne de, Bukowski je že z naslovom napovedal, da se bo malce norčeval, morda iz Salingerja, morda iz koga drugega. In to je točno tako, kot mora biti. Solidna osem od deset, kot vedno.

nedelja, 27. avgust 2017

Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje

Roman Rupa je bil obupen udarec mimo, Hotel Zagorje pa je rahlo boljši, morda zaradi dokaj prepričljive avtobiografske naracije. Zgodba sicer ni bog ve kaj, a Bodrožićevi izredno dobro uspe orisati ozadje družine, ki v vukovarski moriji izgubi očeta in pristane na plečih države. Odraščanje v prenatrpani, zanikrni sobici in rahlo upanje na lepšo prihodnost so temelji, zaradi katerih se roman ne sesuje.

Bodrožičeva spet nekajkrat hodi po tankem ledu, denimo z ihtavo pripovedjo v enem dihu tik pred koncem, a vseeno zvozi.

Skorajda vredno branja, a nikakor za tiste, ki vam je dovolj dobra zgolj popolnost.

četrtek, 17. avgust 2017

David Benioff: 25. ura

Eden izmed tistih romanov, ki jih ne opaziš. Spike Lee gor ali dol.

Monty, Slattery in Jakob preživljajo zadnji dan, preden bo problematični lepotec Monty Brogan za sedem let odkorakal v zapor. Izpiljeni liki, posajeni v newyorško kakofonijo, in njihove presenetljive zgodbe se postavijo v pripovedno zaporedje, ki mi ni pustilo, da bi knjigo odložil.

Vsekakor eden izmed boljših romanov tega leta.

(Mimogrede, David Benioff je sin Stephena Friedmana, bivšega direktorja Goldman Sachsa.)


torek, 15. avgust 2017

Ivica Prtenjača: Brdo

Ivica Prtenjača je letnik 1969, rojen na Reki. Če iz imena sklepate, da gre za krhkega, zafrustriranega špeglarja, se vam splača poguglati njegove fotografije. Dela že od svojega petnajstega leta, in sicer kot odčitovalec vodomerov, inkasant za plin, dostavljavec sladoleda, skladiščnik, gradbinec, galerist, serviser gasilnih aparatov, prodajalec, knjigarnar, vodja marketinga in predstavnik za stike z javnostmi.

Dva izmed teh poklicev se udejanjita v zagrebškem liku, ki se umakne na vrh otoka. Ideja otoka je med pisci in tistimi, ki si to želijo biti, vsaj tako mamljiva, kot je bil menedžerski prevzem za slovensko gospodarsko smetano pred dvema desetletjema. Zdi se čudovit, a te na koncu prejkone ubije.

Zgodba je v osnovi dobra: samota, čudaštvo, vse naokoli turisti, življenje z ostarelim oslom, nekaj zanimivih lokalcev, introspekcija, take reči. Malce sem škrtal z zobmi:
Visoko si sam. Ljudi su daleko od tebe i nitko, ali nitko od tebe ništa ne očekuje. Možeš ostati nepomičan danima. Možeš ovdje oboljeti, umrijeti. Nikome ništa ne duguješ. Smiri se i pokreni ruku koju osjećaš slabijom. Tek onda sve ostalo.
Izvzemši patetiko, je Brdo lepo zaokrožen roman.

Ivana Bodrožić: Rupa

Bodrožićeva je kanila napisati roman o politični in kriminalni gnilobi povojne Hrvaške, kjer so ločnice med Srbi in Hrvati zgolj prikladno orodje obeh političnih oligarhij, da lahko nadaljujejo s svojimi igricami v kalnem.

Naložila si je preveč: že uvodna slika s hrvaško profesorico Kristino, ki se zaplete s srbskim dijakom, bi zahtevala bolj premišljen pristop, ko pa se v zgodbo vpletejo še niti novinarke Nore in polovice zakotnega mesteca ter se zgodi prva smrt, roman v hipu in povsem brez gracioznosti potone.

Če je v članku na tportal.hr utemeljenih pet odstotkov očitkov, gre za pisateljsko katastrofo.

O Rupi bi težko našel lepo besedo.

Damir Karakaš: Sjećanje šume

Itak. Avto je bil naložen do vrha, v njem vsaj štirideset knjig, od tega zagotovo deset od tamale, čez teden dni pa javkanje, da ji zmanjkuje čtiva.

Ideja, da med obiskom Zadra zaviješ v eno izmed knjigarn in povprašaš po kakšni slovenski knjigi, se morda zdi idiotska, ampak ne: imeli so dva Coelha, izdana pri založbi VBZ. Častna beseda.

Med postavanjem med policami me je presekala misel, da je minilo že deset let, odkar sem bral takratne hrvaške literarne zvezde. Ah, Vedrana Rudan, Renato Baretić, Dubravka Ugrešić, Ante Tomić, Boris Dežulović!

Sposobna prodajalka me je zasula s predlogi, ob ravno pravem času zavila oči nad Rudanko in Coelhom, mi prodala štiri knjige in zahtevala, da pridem naslednje leto povedat, kako je šlo branje. Tako se to dela.

Sjećanje šume je bil zadetek v polno v prvi minuti. Poezija. Že naslovi poglavij so umetnine: Nešto na kotačima, Atomska bomba spava, Žene koje gaze po kupusu, Upute za klanje svinja, Kuda ide voda, Krave kao baloni ... Karakaš piše o odraščanju za devetimi gorami, strahovih in hrepenenjih, starših, ki so, kakršni so, o življenju in smrti. Bereš in moliš, da ne bi minilo.

Karakaš je mojster.

Laurence Rees: Auschwitz: A New History

Alojz Štiglic, moj stari oče, se je takoj po okupaciji pridružil Bočanom, ki so se dogovarjali za akcije proti Nemcem. Mednje se je vključil tudi orožnik D., ki je upornike izdal. Starega očeta so aretirali 7. avgusta 1942, ga poslali najprej v mariborske zapore, potem pa ga 15. avgusta ustrelili v celjskem Starem piskru.

Istega dne so okupatorji zajeli tudi preostanek družine, mojo staro mamo Marijo, ki je bila takrat noseča, in otroke Alojza ter dvojčka Janeza in Franca. Odpeljali so jih v Celje, kjer so ločili otroke od staršev. Otroci - moj oče je bil takrat star tri leta in pol - so bili v okviru načrta Lebensborn poslani na kalvarijo v nemško okolje. Danes so znani kot ukradeni otroci.

Stara mama, krepka, slabo izobražena ženska, ki rodne Bočne ni zapustila več kot nekajkrat, je pristala na vlaku proti Auschwitzu. O njeni poti in preostanku življenja ni veliko pričevanj, je pa iz besed njenih sojetnic jasno, da se ji je od groze in skrbi za svoje izgubljene otroke omračil um in da je shirana umrla bodisi 20. oktobra bodisi 30. novembra 1942. Domnevam, da je bila od prvega dne nastanjena v Birkenauu. V Auschwitzu je bilo vsega skupaj 2.346 Slovencev, od tega 394 Judov in 77 Romov. Iz taborišča smrti se jih je vrnilo zgolj 25. Vse smrti, ki so se tam zgodile, so bile absurdne in nedojemljive.

Med vožnjo proti Krakovu si iz glave nisem mogel izbiti nikoli videnih podob stare mame v živinskem vagonu, pa edine fotografije, na kateri v Celju še zadnjič oblači jopico mojemu očetu, nabritemu, svetlolasemu triletniku. Prepad med zadnjo potjo brezpravne ženske in našim lagodnim potovanjem se mi je zdel grozljiv.

Zakaj Auschwitz? Kako je človeštvo prišlo do svoje najnižje točke? Koliko je imel prav Stanisław Jerzy Lec, ko je rekel, da se nobena snežinka v plazu ne počuti odgovorno?

Po Wikipediji sem brskal za ozadjem izgona madžarskih Judov, članek pa je kot verodostojen vir omenjal Reesov Auschwitz: A New History.

Knjiga, temelječa na več kot sto intervjujih in obilju zgodovinskega gradiva, me je posrkala vase. Rees oriše opotekajoče, negotove korake tretjega rajha, s katerimi je nacistični sistem zlagoma, deloma tudi kaotično, prišel od začetne ideje sovraštva do Judov do tovarn smrti. Drobceni premiki v zavesti in delovanju nemškega političnega in socialnega okolja, včasih povsem nehoteni, drugič pa zgolj kot odzivi na povsem banalne dogodke, so Evropo zapeljali v najbolj noro sistematično pobijanje vseh časov.

Rees ni napisal zgodovinske kronologije, ampak dosledno obrazložitev vzrokov in posledic, v kateri manj poučeni bralci najdemo tudi nekaj šokantnih novic, denimo o usodi slovaških Judov.

Auschwitz: A New History je opomin današnjemu človeku, ki si postavlja premalo vprašanj.






















sobota, 05. avgust 2017

Pierre Michon: Mala življenja

Michon nam v sočnem flaubertovskem slogu naslika osem podeželanov in njihove življenjske zgodbe, vsakič iz rahlo drugačnega zornega kota in vselej zgolj zato, da se pred nami počasi izčisti podoba rahlo zoprnega plemiškega mladiča. V kakšni meri gre za avtobiografsko pisanje, ni jasno, a vseeno: Mala življenja so čudovita retro-mešanica Gospe Bovary, Swanovega sveta in skorajda tudi Špeha na kruhu. Roman, kakršnih dandanašnji ne delajo več.

Andrej Gelasimov: Leto prevar

Ne vidim razloga, zakaj je roman Leto prevar označen kot mladinsko čtivo.

Starci ga bomo brali kot odblesk končane vojne v Čečeniji, Jelcinove vladavine in veličastnega finančnega potopa. Slovenskim mladcem bo zgodovinski kontekst povsem nerazumljiv, kriminalno ozadje pa tako ekscesno, da bo že moteče.

Nisem bil zadovoljen, če povem na kratko.

Catalin Dorian Florescu: Slepi maser

Ne pomnim, da bi mi bil pri romanu odveč že zapis iz naslova. Florescuju je to uspelo: slepi maser iz zakotnega letoviškega mesteca in vse kolobocije z ljudmi, ki so mu primorani brati knjige, so povsem nepotrebni. Nepotrebna je tudi prisiljena mitologija, ki gomazi z vseh koncev.

279 strani sem vseeno prebral do konca, najbrž zaradi Teodorjevega pobega iz  Ceauşescujeve Romunije, epizodne vloge Ljubljane, predvsem pa zaradi ponovnega snidenja z Valerie, na katerem bi lahko roman zrasel do neslutenih višin, pa se to seveda ne zgodi.

Marie NDiaye: Tri močne ženske

Zgodbe treh žensk, pa četudi je druga zapisana skozi oči kronične zgube Rudyja, bi lahko bile tudi tri novele. Povezujejo se preko natančno določenih točk in oseb, ki jih lahko brez večje škode tudi spregledate, saj sporočilnost romana kljub temu ostaja silovita. Še najbolj nemara s Khady na koncu:
Jaz sem, Khady Demba, je razmišljala, še ko je njena lobanja udarila ob tla in ko je s široko razprtimi očmi nad ograjo videla počasi pluti ptico z dolgimi sivimi perutmi - jaz sem, Khady Demba, je pomislila v blisku tega razodetja, vedoč, da je ona tista ptica in da ptica to ve.
Brez besed.