torek, 15. avgust 2017

Damir Karakaš: Sjećanje šume

Itak. Avto je bil naložen do vrha, v njem vsaj štirideset knjig, od tega zagotovo deset od tamale, čez teden dni pa javkanje, da ji zmanjkuje čtiva.

Ideja, da med obiskom Zadra zaviješ v eno izmed knjigarn in povprašaš po kakšni slovenski knjigi, se morda zdi idiotska, ampak ne: imeli so dva Coelha, izdana pri založbi VBZ. Častna beseda.

Med postavanjem med policami me je presekala misel, da je minilo že deset let, odkar sem bral takratne hrvaške literarne zvezde. Ah, Vedrana Rudan, Renato Baretić, Dubravka Ugrešić, Ante Tomić, Boris Dežulović!

Sposobna prodajalka me je zasula s predlogi, ob ravno pravem času zavila oči nad Rudanko in Coelhom, mi prodala štiri knjige in zahtevala, da pridem naslednje leto povedat, kako je šlo branje. Tako se to dela.

Sjećanje šume je bil zadetek v polno v prvi minuti. Poezija. Že naslovi poglavij so umetnine: Nešto na kotačima, Atomska bomba spava, Žene koje gaze po kupusu, Upute za klanje svinja, Kuda ide voda, Krave kao baloni ... Karakaš piše o odraščanju za devetimi gorami, strahovih in hrepenenjih, starših, ki so, kakršni so, o življenju in smrti. Bereš in moliš, da ne bi minilo.

Karakaš je mojster.

Ni komentarjev:

Objava komentarja