Letos mi branje nominirancev za bookerja ne gre ravno od rok. 15. oktober je za vogalom, pa sem se na škrge privlekel zgolj skozi Ruth Ozeki, NoViolet Bulawayo, Eve Harris, dokazanega nesposobneža Jima Cracea in končno še Tasha Awa. Če pogledam na seznam finalistov, pri katerem za Jhumpo Lahiri skorajda nisem slišal, pri Eleanor Catton pa lahko samo ponovim prejšnje besede, tokrat brez "skoraj", mi je jasno, da bo končni obračun potekal med Jimom in Colmom. Tesna bo, vendar stavim na Tóibína, ker je večji blefer.
Five Star Billionaire me je malce izmučil, a očitno ne dovolj, da bi knjigo zagnal v kindlovski kot. Prva stvar, ki pade v oči, so rahlo povezane vzporedne osebne zgodbe. "Rahlo" pomeni tesnejšo prepletenost kot pri mojstru rahlosti Davidu Mitchellu, ki predstavlja svojevrsten rob te obrti. Vodilni liki so dobro izbrani, od Phoebe, ki se v Šanghaju poskuša prebiti iz tovarne do bogate poroke, padlega pevca Garyja, nepremičninarja Justina, podjetnice Yinghui, pa vse tja do presenetljivo nosilnega Walterja.
Romanu manjka prave eksplozivnosti in morda celo sporočilnosti, ki bi bila izven običajnih stereotipov, po drugi strani pa dokaj dostojen izdelek kvarijo občasna solzavost in nepotrebne introspekcije.
Ščebet, v katerem sem Tasha Awa proglasil za morebitnega dobitnika bookerja, kajpak obžalujem.