Zavidam človeku, ki še ni slišal za Knausgårda. Pri nas doma sem se bal - v smislu zlajnane šale - odpreti konzervo s tunino, da ne bi iz nje zlezel bradati Norvežan.
Bral sem ga v angleškem prevodu, a sem vmes kupil tudi slovenskega za ostale družinske sobralce. Ganljiva poteza, ki marsikaj pove, še posebej ker se že nekaj mesecev vozim naokoli z avtomobilom s kranjskimi registracijami.
Knausgård ni Proust. Res je, Iskanje izgubljenega časa je omenjeno na 37. strani, in res je, zgodba kaplja in kaplja v neskončnost, a na povsem drugi ravni. Knausgård nima Proustove literarne mehkobe in pretanjenosti, ima pa neskončno potrpljenje za analizo dogodkov in njihovih odsevov na samem sebi.
Neskončno potrpljenje mora imeti tudi bralec, ki je nagrajen z nadrealistično živimi spomini, pri katerih avtor ni žrtev, temveč prijetno distanciran opazovalec. Dogajanja ni na pretek, čiščenje babičine hiše traja dvesto strani, in na teh dvesto straneh ni ničesar odveč.
Moj boj je vsekakor izjemna samorefleksija z nadpovprečno naracijo, a razen kvantitete žal brez presežkov.
Zapodil sem se v drugi del, A Man in Love, in odnehal po tridesetih straneh intenzivnega pleteničenja. Ne zanima me. Ne ljubi se mi. Ne zmorem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar