Han Kang: Vegetarijanka

 

V spomin se mi je vtisnila novička z zadnje strani Dela. Han Seung Von, oče letošnje nobelovke Han Kang, je želel nagrajenki prirediti tiskovno konferenco in praznovanje. Hčerka je najprej obljubila, da se bo potrudila, potem pa si je premislila.

»Prosim te, nikar ne proslavljaj, vse dokler smo priče tako tragičnega dogajanja,« mu je dejala. »Švedska akademija mi te nagrade ni podelila zato, da bi se veselili, temveč zato, da bi se v prihodnje vsega še bolj jasno zavedali.«

»Ko sem slišal te njene besede, sem bil globoko pretresen,« je dejal njen oče. Ko je prejšnji četrtek okoli osme ure zvečer zazvonil njen telefon in ji je član Nobelovega komiteja sporočil, da je dobitnica nagrade, je Han Kang večerjala s svojim sinom. Malce pozneje je telefon znova zazvonil. Švedi so hoteli vedeti, kako se počuti. »Zelo sem presenečena in počaščena,« je dejala s prijaznim glasom. »Hvala za podporo … danes zvečer bom pila čaj in proslavljala v tišini.«

Težko bi kaj dodal. Raje sem se lotil branja.

Skozi prve strani me je spremljal čudovit déjà vu. Zakaj za vraga? Skorajda edina prednost bloga je, da zlahka preverim, kaj sem prebral. Brez sledu o Han Kang. Google levo, google desno - nič. Kindle? Prebrana The Vegetarian. Sodeč po računu, sem knjigo kupil julija 2016, takoj po izidu, in pozabil zapisati vsaj kakšno drobceno jamranje.

Bral sem torej drugič.

Saj ne rečem, tridelna zgradba zgodbe je narejena pošteno, zamenjava zornih kotov je prepričljiva, počasno drsenje v blaznost je dodelano, kaj več pa že težko napraskam skupaj. Vem, da je roman uspešnica, tako kot sem mi tudi rahlo svita, zakaj zna biti komu všeč - meni pač ne. Na Vegetarijanko ne morem gledati drugače kot na zanimiv poskus obračuna z notranjimi demoni. Uspešen poskus? Mhhhehnnen ...

Kratka obrazložitev Nobelove nagrade pravi: "V svojem opusu se sooča z zgodovinskimi travmami in nevidnimi pravili ter v vsakem svojem delu razkriva krhkost človeškega življenja. Ima edinstveno zavedanje o povezavah med telesom in dušo, živimi in mrtvimi, v svojem poetičnem in eksperimentalnem slogu pa je postala inovatorka sodobne proze." 

Morda Han Kang nagrada pritiče bolj zaradi Human Acts kot zaradi Vegetarijanke.

Jasmina Jerant: Primer: Anhovo

 

Najboljši in najslabši prvi korak v Primer: Anhovo je podkast Nedeljski gost. 

Zanimivo je tudi, da jaz nisem iz okolice Anhovega, jaz sem iz Branika, Rihemberka v Vipavski dolini, tudi rada govorim po domače, in tudi bom danes ...

Osebna zgodba, selitev za dve leti v bližino cementarne, raziskovalno ozadje in novinarske izkušnje pri najboljši tedenski časopisni prilogi v Sloveniji skorajda ne morejo prinesti rezultata, ki ne bi bil vsaj odličen. Navihan slog, ki ni omejen zgolj na naslove in mednaslove, mi je bil po krajšem premisleku všeč. Še bolj se me je dotaknila poglobljenost, kjer Jerant že v orisu zgodovinskih in družbenih dogodkov pred letom 1951 pokaže, kaj zna in koliko truda je pripravljena vložiti v to, da razloži kontekst. Srhljivo dobro.

Podkast mi je pomagal, da sta mi tako téma kot tudi izvedba v hipu zlezli pod kožo, kar ni bilo posebej težko. Zadnje čase namreč presenečeno opažam, da me kakšnih deset, če ne več, okoljskih tematik iskreno zanima in občasno meče na dokaj visoke obrate. Tudi Kanalska dolina mi ni tuja in ne potrebujem navigacije, da najdem do kulturnega doma v Desklah, mostu v Plavah ali pokopališča v Gorenjem Polju. Kakšnega akterja iz knjige sem celo že bežno srečal. 

Slaba stran podkasta je, da dokaj mimogrede navrže nekaj precej močnih bombic, ki bi jih bilo bolje odkrivati med samim branjem. A ne glede na odločitev o poslušanju prej ali potem je jasno: Primer: Anhovo je izvrstno čtivo za vsakogar, ki mu je vsaj malo mar okolja. Pri misli o petsto izvodih naklade sicer postanem otožen. To knjigo bi morala država razdeliti vsem gospodinjstvom, bi rekel naivec v meni. 

Poleg naklade obžalujem še nekaj. Imena in priimki. Ni jih, vsaj tam, kjer bi res morali biti. Brez imen so ministri, sekretarji, nekateri župani (še posebej županje) in seveda direktorji. Bojim se, da vem, zakaj, ker se Jerant dotakne tudi tožb SLAPP.

Zgodba Anhovo se zdi končana, a ni. Dovolj sem star, da se spomnim smrdljive, peneče se reke Reke v Škocjanskih jamah. Morda se tudi zato ne pustim uspavati, ko vrhunec slovenskega časnikarstva Delo molči o onesnaženju s stirenom v Kanalu ali o vrtojbenski asfaltni bazi. Takšni majhni samocenzurni porazi utirajo pot velikim katastrofam.

Lojze Kovačič: Prišleki

 

Zadnjič je v Objektivu Jergović mimogrede navrgel, da Kovačiča berejo samo manijaki. No, temu se reče ustrezna bralna spodbuda. Prišleki, torej.

O Kovačiču sem nekaj že napletel v zapisu o Kristalnem času, ki bi mu težko še kaj dodal. Bolje, žalibog, ne znam.

Legenda pravi (beri: hčerka pravi), da je Kovačič prepovedal lektoriranje prvih izdaj romana pri Slovenski matici, ker bi to bralca prikrajšalo za pristno doživetje. Obilica napak, ki se pojavljajo tako v slovenščini kot v nemščini, mi je najprej šla rahlo v nos, potem pa mi je prirasla k srcu. Težko razložim, ampak ko vidiš, na koliko različnih načinov je Kovačič zapisal vielleicht, se ti kar malo milo stori. Tretji del sem po spletu naključij, ki jim je botrovala zgolj moja neumnost, bral v Beletrinini izdaji. Lektor je tukaj krepko zaplužil v besedilo, kar je škoda.

Ampak k stvari. Že sam zgodovinski kontekst z obilico podrobnosti iz življenja v Sloveniji med letoma 1938 in malce po vojni ter parada znanih likov, ki sem jih prepoznaval z manj kot petdesetodstotno zanesljivostjo, sta dovolj, da lahko Prišleke postavimo med deset najboljših slovenskih romanov vseh časov. 

To je to. Konec.

Ampak počakajte! Če se branja lotite zdaj, za isto ceno dobite še Kovačiča, ki je neprekosljivo kritičen do vseh okoli sebe, predvsem pa do sebe samega. Dobite še zdivjano pripoved, ujeto med tropičja in primerljivo z najboljšimi Zupani. Za povrh bo roman dostavil še zanimiv občutek, ko se boste zavedeli, da vam glavni lik sploh ni všeč, a v eksploziji čustev, zapažanj in dvomov vseeno po malem  navijate zanj.

Kovačič je prava poslastica za knjižne manijake. Jergović ima prav. Sami pa se odločite, ali je tudi boljši od Vitomila Zupana. Zase vem, kako zaenkrat stojijo stvari.

Liu Cixin: The Dark Forest

 

Liu Cixin me je vseskozi mojstrsko držal samo pol dlake nad mejo, pri kateri obupam nad branjem in knjigo zalučam v kot. Resnično, kapo dol. Saj sem prišel k pameti, a prepozno, daleč prepozno.

Liu Cixin: The Three-Body Problem

Prisežem, med zlovoljnim in osuplim glodanjem skozi The Three-Body Problem sem se vsaj osemkrat vrnil v trgovino Kindle, da bi preveril, ali sem resnično kupil pravo knjigo in ne kakšnega nategunskega temuja. Kot se je žal izkazalo, so bile zle slutnje povsem neupravičene. Izvirni in edini pravi The Three-Body Problem je pretežno zanič.

Zanič je denimo zamorjeno dolgočasna proza. Kriminalno je uvajanje popreproščenih likov, ki se preko ducatov strani vlačijo naokoli, kot da so središče vesolja, potem pa nepovratno izginejo. Resnično, ampak resnično nadležna je izobraževalna nota. Hej, jaz, Liu Cixin, sem inženir in sedaj vam bom razložil čare in sladkosti von Neumanna, takole na dolgo in široko, da boste resnično lahko uživali:

Then, Von Neumann used the three soldiers to form a NAND gate, a NOR gate, an XOR- gate, an XNOR- gate, and a tristate gate. Finally, using only two soldiers, he made the simplest gate, a NOT gate, or an inverter: Output always raised the flag that was opposite in color from the one raised by Input.

Prvič, biti zarukan in omejen je temeljna človeška pravica, zato ne prenesem hinavskega, nastopaškega izobraževanja skozi leposlovje. Sofijin svet in podobne potegavščine - saj veste, kaj mislim. Drugič, von Neumannova arhitektura je sicer pomembna, a izredno enostavna, zato je Cixinovo pričakovanje, da bomo bralci pri tem omedlevali od užitka, povsem zgrešeno.

Ni pa tudi vse povsem črno. Ideja je sijajna, odlična je začetna umestitev v čas kitajske kulturne revolucije, razvoj zgodbe pa povsem smiseln in po izkušnji kovida srhljivo možen. To je vse za pet, a pod črto zaradi izvedbe nezadostno. Depresivno nezadostno.

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

 

Odkar je Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, me je skrbelo, kako se sprijazniti z njenim dokumentarnim pristopom. Zagotovo mi je pri tem pomagalo, da sem se končno zbrcal nekam in se spravil k branju. (Hvala, Branko Soban.) 

Strokovnjaki naj povedo, ali je tole roman. Morda ni, tako kot tudi ni najti niti sledi nosilne zgodbe ali glavne junakinje, dokler ne pogledaš s primerne razdalje in se kolaž osebnih pričevanj sestavi v zgodbo o srčnosti, pogumu in skromnosti žensk, ki so zmagale v svetovni vojni in bile poražene sekundo po njej. Knjigo sem bral po kosih, kolikor sem pač zmogel, dokler me ni spet zadelo in sesulo. Nekaterih podob ne bom mogel nikoli več izbrisati, kot tudi ne občutka nemoči, besa, žalosti in obupa.

Izjemno, a morda ne za vsakogar. Sploh ne za vsakogar, vključno z mano. Prepozno za obžalovanje.

Bogo Zupančič: Usode ljubljanskih stavb in ljudi

 

Usode ljubljanskih stavb in ljudi so vroča roba - to sem se naučil med rekreativnim potikanjem po spletu in nekaterih ljubljanskih bukvarnicah. Imam drugo in tretjo knjigo, četrto baje prodaja nek atelje z obupnim urnikom, prve pa ni moč kupiti niti s parom ledvic. 

Histerijo razumem. Bogo Zupančič je tako s formatom kot z vsebino pokazal, da je zelo verjetno genij. Že z izbiro stavb, ki niso nujno najbolj zloglasne in ikonične, zbudi zanimanje. Gospodarsko razstavišče, Nemška hiša, Dukićeva vila na eni strani, na drugi pa hišica na Mirju arhitekta Otona Jugovca, bivalni ateljeji pri bivšem Marnu in še kasneje Rožni hiši ali pa denimo vila Samassa nad predorom - vse skozi arhitektove oči in življenja ljudi v njih. Kako je premožni Josip Vidmar pravzaprav prišel do Dukićeve vile, kje je bil Kollmannov grad, odkod so se pojavile hiše s strmimi strehami na Viču? Za vse, ki se po Ljubljani včasih radi sprehajamo z odprtimi očmi, resnično noro dobro branje. 

Prosim za še!