David Lodge: Lepa služba

 

David Lodge se je do nedavnega skrival v mrtvem kotu mojega bralskega popotovanja. Da obstaja booker in da je možno kakovosten roman prebrati v angleščini, in kljub temu preživeti, sem se zavedel leta 1989 ali 1990. Lodge je Dobro službo napisal leta 1988 in se z njo uvrstil v ožji izbor za bookerja. Leto ali dve prezgodaj zame, a za dobro knjigo ni nikoli prepozno. 

Dobra služba v svoji podstati kliče po filmski uprizoritvi, za katero Hugh Grant žal ne bi bil uporaben, bil bi pa kot nalašč za zvrst, v katero Dobra služba spada. David Lodge piše, kot da bi izvrstna Nicka Hornbyja in Tonyja Parsonsa cepil z nečim iz drugega vesolja, denimo s Franzenom ali St Aubynom. Zgodbo, ki je v osnovi preprosta komedija, zasnovana na privlačni mladi profesorici Robyn Penrose in nadutim direktorjem Vicom Wilcoxom, Lodge mojstrsko poglobi, pri tem pa nenehno preseneča z zapletenostjo osebnosti glavnih likov. Humor je v piko, razplet pa bolj taku-taku, ker se avtor zateče ne k enemu deus ex machina (kar je v običajnih razmerah en preveč), ampak kar k dvema ali trem. Nisem ploskal, navdušen pa sem še vedno.

Prevod je berljiv tekoče do prvih traparij, ki znajo bralca razživcirati. Zapomnil sem si denimo terasasto hišo in porabiti denar na (...). Take reči težko odpuščam. 

P. S. Trenutki, kot je tale, ponujajo dober odgovor na vprašanje, zakaj je dobro pisati književni dnevnik. V seznamu prebranih knjig sem našel še Lodgev Majhen svet, ki s Changing Places in Dobro službo tvori Campus Trilogy. Sodeč po zapisu izpred enega leta, sem Lodgev fen. Nisem vedel.