sobota, 3. januar 2015

Christopher Isherwood: Samec



Colm Tóibín je razmeroma povprečen obrtnik, pri Hollinghurstu človeku odmre pol možganov od dolgčasa, Hensher je izjemen. S seznami piscev LGBT, kot je tale na Wikipediji, si ne morem pomagati, razen če sem zakrknjen homofob in bi ob tematiki, ki rahlo odstopa od Cvetja v jeseni, tvegal srčni zastoj.

Isherwoodov Samec je literatura LGBT? Gandhi je bil znani ljubitelj zračnih, bombažnih oblačil?

Samec je predvsem vrhunski roman, ki šokira z dolgo, napeto krivuljo pripovedi. Od: "Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj." Do pretresljivega, presenetljivega in malce ciničnega: "Oboje bo treba kmalu, čim prej, odpeljati stran in odvreči."

George je star profesor in pooseblja vse tisto, kar normalne družine popredalčkajo kot "norec na koncu ulice". V dnevu, ki sega od prebujanja do odvoza smeti, potujemo skozi ure in preko fragmentov ugibamo o življenju glavnega igralca, njegovega izgubljenega partnerja, na smrt bolne tekmice, študentov in kennedyjanske Amerike, ki jo še vedno boli glava zaradi Hruščova, Kube in vseobsegajočega potrošništva. George je naš zvesti vodnik ter nadležni kritik duha časa in samega sebe.

Isherwooda sem vrinil med branje Meg Wolitzer. Ni mi bilo žal.

Ni komentarjev:

Objavite komentar