Še ves smrkav, tam konec osemdesetih, preberem Maga, in se seveda tresem od navdušenja. Kot leming se vržem na vse, kar je Fowles pridelal: Ženska francoskega poročnika, Mušica, Zbiralec - vse, vse. In ko rečem vse, mislim vse, tudi Daniela Martina in tiste obupne starčevske marnje The Aristos. Rezultat: Mag in Ženska francoskega poročnika sta sijajna, od vsega ostalega pa boli glava.
Potem denimo Franzen: od Popravkov se mi je mešalo, zato sem seveda takoj moral prebrati še The Twenty-Seventh City, Strong Motion, Freedom in kajpak The Discomfort Zone. Oho, presenečenje: samo še Freedom je sijajna, vse ostalo ...
Vstopi Per Petterson. Konje krast? Se spomnite? Nepozabna štimunga in tako sijajno umirjen tok pripovedi, da boli, fizično boli.
Kako bi lahko rekel ne, ko sem zagledal I Refuse?
Roman prinese - tako kot Konje krast - nenehne prehode iz sedanjosti v preteklost. S tem nimam težav. Tommy in Jim, zgodba o večnem prijateljstvu, ki mine, odpira vprašanje za vprašanjem: o prijateljstvu, starševstvu, bratovski ljubezni, odgovornosti do neodgovornih staršev, samoti, socialnem obrobju. V pripovednih zavojih sicer posije luč na marsikateri delček preteklosti, a prave energije, ki bi zgodbo nosila naprej, ni in ni - vprašanja pa ostajajo vprašanja, kar Pettersonu zamerim.
Neel Mukherjee v Guardianu pade na kolena in cvili o "mojstrski študiji časa", kar je bolj kontraindikacija za branje njegovega romana The Lives of Others, ki ga imam na seznamu že od nominacij za bookerja, kot karkoli drugega.
I refuse I Refuse.
Vi pa kakor vam drago.
Ni komentarjev:
Objavite komentar