Borislav V. Pekić: Atlantida

Pekićeva Atlantida je bolestno ambiciozno delo. Vsakemu normalnemu bralcu bi morali zazvoniti vsi alarmni zvonci, če avtor na začetku poglavij navaja samega sebe. Meni žal niso.

Preberite raje Steklino.

O'Brien, Flann: Pri Dveh Ptičih Na Vodi

Literin Babilon je ena izmed najbolj vznemirljivih knjižnih zbirk v Sloveniji: Per Petterson, A. S. Byatt, Anne Enright, Danilo Kiš ... V trenutku slabosti sem odklikal pol njihove ponudbe in naročil enaindvajset naslovov, za katere trenutno ni prostora na policah in ki se zato valjajo v kartonski škatli. (Sumim, da imam z nakupovanjem knjig rahlo psihično težavo.) Ko mi zmanjka čtiva, se igram žrebanje lota: z roko na slepo sežem med knjige in izbrskam nekaj, kar ima primerno debelino. Če vas slučajno zanima, ali je to pravilna strategija za branje, vam lahko zaupam, da nikakor ne. Flann O'Brien je dober primer.

Najprej, kdo je Flann O'Brien?

Sodobno leposlovje v angleščini spremljam že trideset let, a na gospoda O'Briena še nisem naletel. Sklepal sem torej, da gre za ime iz tretje lige avtorjev, ki ustvarjajo danes. Vsak bruc filofaksa se je ob tej domnevi kajpak ulegel in malce umrl od krohota.

Flann O'Brien je Brian O'Nolan, o katerem se na mojem faksu pri predmetih diskretne strukture II in hevristično programiranje in umetna inteligenca nismo pretirano veliko naučili. Roman Pri Dveh Ptičih Na Vodi je Graham Greene uvrstil med literarne vrhunce ter ga postavil ob bok Joycovemu Uliksesu, kar pove dovolj, a tega prej seveda nisem vedel. Roko na srce, začetna umestitev zgodbe v zanikrno študentsko sobico je odlična in drži roman pokonci še skoraj sto strani, a ker gre za postmoderno, so izleti v metafizične pripovedne ovoje neizogibni, tako kot je neizogiben tudi klavrn konec branja po kakšni tretjini romana.

P. S. Po vsem pleteničenju zgoraj sem na lastnem blogu našel zapis o O'Brienovem Tretjem policaju. Nimam besed.

Hiromi Kawakami: Aktovka

Na pisalni mizi se mi je nabral zanimivo visok kupček knjig, ki čakajo na obvezni zapis in povratek na domače knjižne police. Kupček bode v oči in kar naporno je ves čas umikati pogled. Torej stran z njim!

Dvesto štirinajst strani romana Hiromi Kawakami ni neka blazna količina branja, ki je človek ne bi zmogel v popoldnevu, a ritem Aktovke je v prvih treh četrtinah tako počasen, da se mi je vse skupaj kar precej vleklo. Dogajanje je preprosto: Tsukiko sreča svojega bivšega profesorja, kar vodi v dolgovezenje o posedanju v baru, pretiranem pitju, še bolj pretiranih podrobnostih o zaužiti hrani, a v zgodbi počasi vzniknejo čustva in ravno prava raven ljubosumja. Aktovka je roman o zreli ljubezni. Nevsakdanja bralska izkušnja.

Margaret Atwood: The Testaments

Leto 2019 sta v Sloveniji zaznamovali dve knjigi: Belo se pere na devetdeset in The Testaments, dobitnica bookerjeve polovičke. In pika.

Margaret Atwood ima dve težavi, ki se imenujeta MGM/Hulu/HBO in - tole vas bo presenetilo - Margaret Atwood.

Deklina zgodba je štiriintrideset let po izidu romana v pretresljivi ekranizaciji med nas planila letos na HBO-ju, in bilo mi je kar težko. Vsesplošno moreče vzdušje, izredno jasne vzporednice z mnogimi današnjimi družbenimi pojavi in kar krepka doza nasilja so mi dali vetra. Kaj kmalu serije nisem več gledal po sedmi uri zvečer - dojenček pač, ki ga hitro mučijo nočne more.

Tako roman kot serija sta osupljiva, a tu gre za različni vesolji. Serija - če ne zaradi drugega, pa zaradi globalnega dosega - spremeni optiko romana, in to je prva težava Margaret Atwood. Presneto težko je napisati nadaljevanje in zaključek.

Druga težava Margaret Atwood je, kot rečeno, avtorica sama.

Ko pobrskam po naši knjižnici, mimogrede najdem sedem njenih angleških naslovov in enega slovenskega, a sem zagotovo še kakšnega zgrešil, verjetno pa se je kaj zavleklo k nam tudi preko kindla. Atwood me nikoli ne razočara. The Edible Woman je bila 8/10, vsi ostali romani pa 9/10. Noben ni bil čista desetka, pa vseeno lahko rečem, da je Atwoodova zaradi svoje dosledne kakovosti pri meni na prvem mestu.

Atwoodova me zatorej iz te startne pozicije z The Testaments ni mogla ne presenetiti ne razočarati. Skulirano je na Goričkem zgodbo zagnala, jo prestavila v drugo prestavo in se v drugi prestavi pripeljala vse do Pirana. To sem ji poskušal zameriti, pa nisem zmogel, ker ona pač obvlada: različni glasovi, zapisniki zaslišanj, dnevnik, element presenečenja in vse te zadeve. The Testaments lepo zašpilijo zgodbo o Gilead, pri čemer sem od navdušenja zavriskal šele čisto na koncu, pri The Thirteenth Symposium.

The Testaments so nujna pritiklina Deklini zgodbi, zato spadajo med obvezno branje, a ne bodite razočarani nad obupno pusto zgodbo in nezahtevnimi liki. Uživajte v obrtniških spretnostih Margaret Atwood. Včasih je to dovolj.

Terézia Mora: Vsak dan

Morin Vsak dan lahko okronam kot knjigo, ki je z mano prepotovala največ: osem poletov in eno daljšo vožnjo, tam okoli 37.000 kilometrov, a branja kljub omejeni zabavi ekonomskega razreda nisem dokončal. Napaka, škoda, karkoli že. Tako pač je.

Maxine Hong Kingston: Bojevnica

Bojevnica je eden izmed tistih romanov, ki jih nekako prebereš, ker v vsakem trenutku ponujajo vsaj trohico zanimivega, pa četudi jo je iskati v stepi misticizma. Nisem zehal, nisem trpel, nisem užival. Ne vem pa, ali je v tem smisel branja. Upam, da ne.

Arno Geiger: Dobro se imamo

Ko poskušam dva tedna po končanem branju zajeti srž Geigerjevega romana, me spreletavajo prijetni spomini, a nič posebej določnega. Če po spominu brskam še malo dlje, se spomnim smiselnih prehodov med različnimi časi in generacijami, zapletenih likov, od katerih se mi je najbolj priljubila Ingrid, najmanj pa sem razumel Philippa, drobcev, ki osvetlijo avstrijsko zgodovino dvajsetega stoletja, še najbolj pa dveh smrti in pol, pri čemer je polovička Richardovo izginjanje v demenco. Res, prijeten roman, ki ga kvarijo manjše Literine šlamparije ("Graz" in podobno).