Branja sem se s strahotnim spoštovanjem lotil vsaj trikrat, in tokrat mi je uspelo. Ko sem ob romanu spal, sem spal, večinoma po štirih straneh. Ko pa zgodba s pretanjeno nastavljenim kratkim poglavjem, časovnim preskokom ali z navidez povsem vsakdanjim opisom, ki poseže globoko v zapleteno ozadje glavnih junakov, useka na polno, se mi je od ugodja kar zavrtelo.
Prebral bom vsaj še Gospo Dalloway, samo da si malce opomorem. Čez nekaj let.
Haha, kako sem se našla v tem opisu! Globoko razumem, sama sem ob branju tega romana doživljala skoraj isto. In enako lahko rečem za Gospo Dalloway. :)
OdgovoriIzbriši