Marina Šur Puhlovski: Divljakuša

Tako gre to: Marina Šur Puhlovski dobi VBZ-jevo nagrado za najboljši hrvaški neobjavljeni roman v letu 2018, kar vsebuje natis in 100.000 kun bruto. Večernji list objavi veselo novico, uporabnik Stimy, ki ima za avatar grb z nekakšnim ofucano ponosnim, verjetno zaradi klimatskih sprememb izumrlim petelinom, pa dobrohotno pripomni:

A da se tih i takvih stotine tisuća kuna uložilo u otvaranje novih radnih mjesta umjesto na nagrađivanje bezvezarija mladi bi ostali u Domovini, radili, primali plaću pa bi mogli i kupiti koju knjigu. Po vlastitom izboru žanra.

Tako gre to.

Divljakuša je silovit roman, povedan v prvi osebi. Stavki, dolgi nekaj deset vrstic, bruhajo iz naivne študentke, pri devetnajstih poročene s pristnim tepcem. Maupassantovo Njeno življenje, brez ovinkarjenja. Divljakušo sem prebral na dah, pri tem užival, se veselil rahlih preobratov, in vendar si na koncu ne znam odgovoriti na povsem preprosto vprašanje: je to odličen roman?

Najbrž ne. Umanjka mu čisto malo pobega izven strogega okvirja žrtev-moški, odveč pa sta peripetiji s šibeniškim lepotcem in tistim drugim, ki nekako označi konec.

Ampak v branju sem užival. Torej?

Ne vem.