Trije ženski glasovi, Rachel, Anna in Megan, počasi odvijejo zgodbo, ki se začne s pogledom alkoholistke z vlaka na čudovit par v povprečni podeželski hiši.
Prvo polovico sem požrl na mah, potem pa se mi je branje začelo počasi ustavljati. Grozljivk in detektivk se izogibam, kolikor se le da, čeprav obrt cenim. Spoštujem tudi lectarje, a vsakomur svoje.
Hawkinsovi je nedvomno uspel tehnično brezhiben roman, ki z nosilnimi glasovi dosega meje žanra, ob tem pa z alkoholno pozabo, ki je tukaj ključna, škodi samemu suspenzu. Zamerim.
In zamerim tudi razpredanje proti koncu, ko se kot pri kakšnem podrobnem carinskem pregledu pred nami zvrstijo vsi storilčevi vzgibi.
Za ljubitelje dotične panoge, vsem ostalim pa želim hitro amnezijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar