Pompozno bom citiral samega sebe in svojo veličastno izjavo na Knjižnih moljih:
Od Ugrešićkine Baba Jaga je snijela jaje sem se ločil z mešanimi občutki. Bojda je roman del zbirke Miti (kontraindikacija, kar se mene tiče). Trije povsem različni deli se očitno in namenoma povsem tepejo med sabo, prinašajo pa sporočilo o staranju, odnosih in mitu Jage Babe. Užival sem v prvem delu, ki opisuje razmerje hčerke in matere, ki se sooča z demenco - res vrhunsko. Drugi del je dokaj povprečen in na silo stisnjen v mitološke okvire, ki jih Ugrešićka v zadnjem delu tudi teoretično podkrepi in pojasni. Pretenciozno brez potrebe.
Enako je bilo z Lisico. Prva dva dela se ukvarjata z miti, nastankom zgodb, rahlo literarno teorijo (kolikor sem jo seveda sploh sposoben prepoznati) in nakladanjem tjavendan. Čeprav se zdijo sestavine zločinsko zanič, sem užival in zadovoljno predel. Đavolov vrt standarde izrazito zniža, o preostanku pa ni vredno izgubljati besed.
Dubravka Ugrešić je morebiti precenjena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar