Surov, grob roman, tale Enardova Cona. Najprej je seveda moral skozi običajne stopnje pred uvrstitvijo v čakalno vrsto. Cono je domov privlekla mlajša hčerka, ljubiteljica Eragona in krimičev. Ko sem zagledal desno poravnane robove besedila, poglavja, izrečena v enem, dolgem stavku, in bliskovito preskakovanje misli, tamali ni ušla izdatna porcija posmeha. Povsem neupravičeno, ker je šlo samo za moje lastne frustracije. Finneganovo sedmino, kot se bojda glasi pravilni prevod, bom zmogel prebrati in razumeti takrat, ko bom tekel maraton pod dvema urama in pol, kar je ob svetem Nikoli. Največ, kar sem bil do sedaj sposoben iztisniti iz sebe, je bil morda Beckettov Neimenljivi. Ker slednji še vedno čemi v škatlah, ne morem preveriti, koliko se še lahko zanesem na obe svoji spominski celici.
Cono sem, priznam, prvih dvesto strani bral pretežno kot življenjepis, kar pove dvoje: Enard je izjemno prepričljiv, sam pa sem padel v običajno past branja brez priprave, v čemer blazno uživam. Zmotili so me šele nedvoumni opisi vojnih zločinov, ki bi morali brez dvoma pristati v Haagu. Enard v prvoosebnem pisanju hrvaškega nacionalista in precejšnjega tepca Francisa Servaina Mirkovića niha od opisov hrvaške vojne, obveščevalnih scen, pretanjenih orisov bližnjevzhodnih napetosti do grške mitologije in presunljivih zgodovinskih drobcev. In to v vsaki sekundi, če se mu zahoče. Bralčev ego v tem pogledu bičajo hudi viharji, moj ego pa se je na koncu skrčil bolj kot volnene gatke, oprane na 95 stopinjah.
Hudo dobro branje. Težko tudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar