sobota, 25. junij 2016

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba


Doerrja sem se ogibal, ker mi začetek Extremely Loud and Incredibly Close Jonathana Safrana Foerja ni bil všeč. Človek se celo življenje uči, tudi če se noče. Doerr in Foer sta dva različna avtorja. Za ta miselni dosežek sem potreboval več kot eno leto, kar se mi ne zdi prav zelo slabo.

Piše se leto 1934 in šestletna Marie-Laure bo kmalu izgubila vid. Bralcu bo ob otroški predanosti v usodo in nepopisni čustveni poglobljenosti počilo srce, pa četudi je iz kamna. Werner s sestrico životari v nemški sirotišnici, kjer ga bo ljubezen do radiev izstrelila v napačno orbito zgodovine.

Zapis obeh zgodb je mojstrski: sedanjik, ki ga današnji mojstri ne obvladajo več; poglavja, obklesana do proznega haikuja; brezhibno preskakovanje v času do povsem presenetljive postavitve na koncu; poezija, poezija proze.

Otvoritev je silovita, zgodba potem zlagoma sicer popusti, a je crescendo tako sijajen, da zabriše vse dvome, tudi spraševanja o tem, ali ne bi vse skupaj bolje izpadlo brez nesrečnega diamanta.

Obvezno branje brez vsakega dvoma.

Ni komentarjev:

Objava komentarja