Ne rečem, Flaubertovo pisanje je prijetno in tekoče, Friderik je kar globok lik, naiven in ves našpičen v obilju priložnosti, ki jih ponuja Pariz, njegova pobožna fiksacija na Arnouxovo ženo pa zgodbo počasi, a zanesljivo žene naprej. Vseeno sem nekje na začetku druge knjige opazil, da se mi fučka za vse in da se mi iz očesa ne bo utrnila niti ena solza, če preneham z branjem. Sto, dvesto strani prepozno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar