Vicenç Pagès Jordà: Pismo angleški kraljici

Joan Ferrer s hudičem v zameno za neprekosljiv meč sklene čudovit dogovor, ki vsebuje tako ekonomske prvine kot tudi nesmrtnost. Jordà nas skozi stoletja ponese na krilih lahkotne pripovedi, ki postane zagatna zgolj ob stremuških srečanjih z nekaterimi pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi. Vse v redu in prav.

Romanu sledita dva avtorska pripisa. Tam najdemo izjave v slogu:

Prispevek, ki ga je pridal Joan Canadell z recenzijo, (...) je pomemben glede, recimo temu, biografske umeščenosti Pisma: opomni, da je bil moj prejšnji roman El mon d'Horaci (Horacijev svet) tako baročen, da je bil dostopen skorajda le visoko izobraženim bralcem. Osebno lahko dodam le to, da sem za to, da sem prišel do sinteze, kakršno predstavlja Pismo, v svoji prejšnji knjigi nujno moral opraviti vajo dolgega in širokega opisovanja. Naj vas opozorim na povprečno hitrost dogajanja, ki je v Pismu kakih deset let na stran, v Horacijevem svetu pa se upočasni do hitrosti, ki obsega nekaj manj kot pet dni na stran.

Gospod ima dokaj izražen ego. Povsem po nepotrebnem, bi rekel.