Hilary Mantel: Wolf Hall

 

Več kot desetletje sem preživel v otročjem izogibanju Wolf Hallu.

Kar nekajkrat sem začel z branjem, in vsakikrat sem bil Neymar.

Medtem so spodobni ljudje že zdavnaj prebrali ne samo Wolf Hall, pač pa celo trilogijo. Hermiona, recimo.

Zagotovo človek dela krivico Hilary Mantel, predvsem pa samemu sebi, če Wolf Hall bere manj kot petdeset strani na dan. Roman ni šala. Petstranski katalog nastopajočih ni nekaj, kar na hitro prelistamo in pozabimo. Ne, to je resno opozorilo o stranskih učinkih napačne uporabe izdelka.

Če Wolf Hall doziramo po zgornjem receptu, se nam iz megle kaj hitro izriše - angleški ocenjevalci bi rekli - dobrohotna slika Thomasa Cromwella, njegove falange in vseh pretanjenih razmerij na dvoru Henrika VIII. In ne samo to: ženska je izpiljeno prozo začinila z nesramno dobrim humorjem.

Roman, ki se mu splača posvetiti veliko časa. 

Ko se neham neymarovsko kotaliti, naročim še druga dva dela.