nedelja, 14. avgust 2022

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

 


"Roman izjemne čustvene neizprosnosti in globine, ki skozi preizkušnje svojih likov izriše podobe sodobnega materinstva, rojstva in smrti, iskanja svobode in sprejemanja težkih odločitev, s katerimi se sooča marsikatera ženska." 

To piše na platnicah.

Izjava je še kar problematična, kajti roman ne prinaša čisto nič čustvene neizprosnosti in globine.

Roman dostavi marsikaj drugega, predvsem pa površinsko klepanje na osnovi dveh novel, ki imata kaj malo skupnega. Začetek obeta, namreč zadeva z okni in revščino, a je že po dveh, treh straneh jasno, da gre bolj za osamljeno raketo iz ognjemeta kot resnično dobro povezano nebesno predstavo. Midorikini zapiski so za lase privlečeni in ne prinašajo dodane vrednosti. Kaj dosti drugega skorajda ni moč omeniti. Roman sam po sebi ne izstopa iz sivega povprečja, ga pa štorast prevod s svojimi "špangami", "procenti", "sigurno", "odpreti diskusijo" in "pohanimi zrezki" zanesljivo in dokončno pahne v prepad.

Niti škoda ne morem reči, niti škoda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar