Ana Marwan: Zabubljena

 

Opremljen z navdušenjem nad intervjujem z Ano Marwan (morda v Nedelu, ne spomnim se prav dobro), nabrušen in ves voljan sem se lotil branja. Ni se dobro končalo. Evo vam suspenz.

Trajalo je kar lep čas, da se je samota, ki je obdajala Ježa, naselila tudi v njem samem in izrinila iz njega zlobo skoraj do popolnosti.

Naj me koklja brcne, če to ni talent! Domislice, zanimive postavitve, dodelani liki - vse, ampak prelito z goščo eksperimentov, pri čemer ne godrnjam zgolj o straneh 179 do 196, ampak o zastiranjih že zastrtega, o prehodih iz včasih zagonetnih zapisov v resničnost in nazaj, potem pa še v konec, ki je, kot je. Boljši kot pri Vojnovićevi Figi, kar seveda sploh ni težko, a po svoje nepotreben in skorajda banalen.

Lipitsch bo dober, a ne? A ne, da bo? A ne?