Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov)

 

(N-to branje.)

Marcel Štefančič je o Zupanu rekel dvoje, in sicer, da če Slovenci ne bi imeli Zupana, bi si ga morali izmisliti, in da o Zupanu ni moč napisati življenjepisa, ker so vsi njegovi romani avtobiografije. Obe izjavi mu bridko zavidam.

Menuet je Zupanov ustvarjalni vrhunec in najboljši slovenski roman. Célinova liga in še več, uravnoteženo umeščen med Levitana in Igro s hudičevim repom.

Zupan je iskren in zverinski, najboljši pa je v opisovanju transa med neskončnim pohodom skozi sneg, mraz, zasede, krogle in smrti. Osupljivo, noro in neprimerljivo s čimerkoli, kar sem uspel prebrati do zdaj.

Pisati o tem je itak brez zveze. Raje prisluhnite, kako denimo zveni proti koncu:

Kdo ali kaj me je v Ljubljani? Natanko v tem času? In mi zarisalo to pot? Privedlo me v hosto, me priključilo partizanom in me vodilo korak za korakom po dolgi poti? Lahko bi bil kaj drugega, kdo drug. A zdaj nosim vso odgovornost za to, kar sem, kjer sem. In moram nečemu pripadati, če nočem znoreti. To, da me lahko ubijejo naši, ali Nemci, ali beli, ali plavi, ali ustaši, ali Vlasovci, ali Madžari, ali Nedićevci, ali Ljotićevci, ali Bolgari ali kdove kdo še — to sploh ni važno. A da mi vsak očita, češ da nisem pravi, češ da delam napake, češ da zbijam slabe šale, ker vendar vsi vemo, da tako ne gre — to, to je hudič! In da še sam čutim, kako nekaj ni v redu. Moral sem imeti govor na mitingu! Jaz pa govor! In to govor, sestavljen iz znanih rečenic. Na eni strani je okupator s svojimi hlapci, ki so narodni izdajalci, na drugi so narodni borci, vmes pa skrivači in potuhnjena reakcija, ki je vsak čas pripravljena izdati narodne interese. Saj vse to do neke mere drži. Okupator, kaj pa je drugega? Tisti, ki mu služi, je njegov hlapec, kaj pa drugega? Mi se bojujemo za svobodo, zraven pa za revolucijo, o kateri ne govorimo preveč na glas, ker to tudi Rusom ne prija, tako se sliši, če je res. Vsak čas prinese svoje izrazoslovje, svoje oblike izražanja; vsaka politična smer ima svoje načine imenovanja tokov in problemov; to je znano. V francoski revoluciji je pel Rousseau, zdaj pojeta Marx in Lenin. Neka vprašanja zapisujem v svoj zvežček, nimam žive duše, s katero bi se lahko pogovoril. Včasih drvim in ne gledam ne levo ne desno, včasih se me prime mrzlica in postanem do smrti nesrečen, ne da bi natančno vedel, zakaj, včasih se zapijem in zbijam hrupne šale; zatečem se h kakšnemu ženskemu bitju, ki ima telo in še kaj, začaram sebe in njo v nekaj drugega; a zmeraj se moram vračati vase in na svoje mesto, v svojo resnično kožo, za svoj pravi obraz; ničesar ne morem spregledati, preslišati; še vsak vonj hodi z menoj, vsak dotik, vsak sončni zahod.

Z Zupanom branje postane telesno doživetje: obleti te srh, v oči stopijo solze, naježijo se dlake. Ne hecam se.