nedelja, 17. maj 2015

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom


Ne vem, kdo bi dandanes segel Zupanu do vrha pete bojda legendarnih rumenih kavbojskih škornjev, res ne vem.

Zupan je zdivjan, razbrzdan konj. Njegov Menuet za kitaro se zlahka kosa z uvodom v Célinovo Potovanje na konec noči. Zupan je, če moram med puljenjem nohtov to seveda priznati, moj najljubši slovenski pisatelj. Stari znanec od mojega sedemnajstega, osemnajstega leta.

Džeki iz Igre s hudičevim repom je anti-junak, ampak ne na klasičen slovenski način; plava po svojem močvirju čustev, se ogleduje v odsevih, poskuša izplavati, spet malce brbota po blatu, in se pri tem ne smili niti bralcu niti samemu sebi.

Razmerje do Lide je zupanovsko, noro, orgazmično, sovražno, krvavo. Spet, ob tretjem, četrtem, petem, kaj vem katerem branju, me je potegnilo vase. E. L. James in sorodni pisuni bi se od Zupana lahko kaj naučili.

Sijajno.

Zupan je Zupan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar