V drugem, morda tretjem razredu osnovne šole smo morali pri pouku slovenščine napisati krajši dvogovor o poljubni živali. S prijateljem Slavkom sva se lotila kobilice. Nepozabni izdelek je imel približno takšen zaključek:
Jaz: "Pa veš, da imajo kobilice ušesa na nogah?"
Slavko: "Ne, neverjetno, tega nisem vedel."
To je bil kratek povzetek Jiang Rongovega Volčjega totema.
Za neskončno, enolično najedanje o volkovih, anitilopah, nomadih, jurtah in podobnem zagotovo ni dobil azijskega bookerja 2007. Vrhunec zoprnij so nadležno izobraževalni pogovori Chen Zhenom in Bilgeejem, kar kot avtor gornjega bisera zlahka prepoznam kot pametovanje. En tak Sofijin svet, če ne še hujše. Sumim, da je šlo pri izbiri za nagrado prej za to, da so Kitajci predstavljeni kot trapaste, zagovedne ovce.
Obvoz smer Stef Penney: Nežnost volkov, in to takoj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar