Zadnje čase me kolo kar pogosto zapelje skozi Tivoli. Na robu parka na klopci sedi Edvard Kocbek, s strani pa se mu z žakljasto aktovko približuje Begićev dvometrski Boris Pahor. Ribnik v ozadju bi lahko bil zaliv, postavitev pa je tudi brez Alojza Rebule rahlo zlovešča.
Strah in pogum, predvsem pa "zalivska afera" sta do obisti pretresla slovensko družbo in v precejšnji meri ukrojila našo prihodnost. Štiri novele slikajo predvsem eksistencialistična izpraševanja o zamolčanih plateh partizanske borbe. Težko sem bral. Kocbek se iz vsakokratnega vrtanja v témo krivde ne izvleče in ne izvleče. Četudi vsaka novela prinese rahel obrat, eksistencializem učinkovito povozi vsako veselje do branja, razen seveda zgodovinsko-dokumentarnega.
Kocbeku ni bilo lahko z oblastjo, s samim sabo pa še tisočkrat težje, si mislim. Izjemen človek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar