Goran Vojnović: Figa

 

Čefurje je - tako se mi je zdelo - Vojnović v sebi nosil celo življenje, jih mlel, prebavljal, prepostavljal, loščil, potem pa iztresel iz rokava točno tako, kot je bilo treba. Srž sporočila je izrezal z najostrejšo britvijo, zato smo mu ploskali.

Osem let starejši Vojnović se je Fige lotil - tako se mi zdi - pazljivo, premišljeno in velikopotezno. Požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje, a ni videti, da se je pred začetkom pisanja pošteno izprašal, kaj želi povedati. Izbrisani, demenca, starševstvo - vse hkrati? Se gremo družinsko sago ali potrebujemo tri generacije samo zato, da obdelamo tri glavne teme? Kaj je z naracijo? Zakaj Jadran prehaja iz trdne, iskrive vojnovićevske pripovedi v registre, ki mu več kot očitno ne ustrezajo? 

Najprej skulirano:

... Je pa bilo med njima vseeno dovolj nečesa, da je Anja hodila z njim in njegovimi prijatelji rokometaši vsako sredo v Eldorado, ki sva ga sicer, jaz skejtar in ona hašišarka, prezirala. A ona ne dovolj, da ne bi šla tja zaradi Željka, in jaz ne dovolj, da ne bi šel tja zaradi nje.

Malo po Coelhovo:

"Vse je bilo iz ljubezni, torej."

"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni." 

Pa kar nekaj (recimo od 73. do 79. strani):

... moje želje bodo še vedno samo moje, pilo se je tisti večer, preveč se je pilo, si govorim zdaj, a spomin ne laže, spomin ve, on pomni dotik mojih ustnic in njenih lic, pomni srečanje s kotičkom njenega nasmeha, dolg je ta trenutek, brezkončen, nenadoma me zaziblje v njeno smejalno jamico, ujčkam se, kakor bi bil položen vanjo, utopljen v blaženosti ...

Razumete, v čem je težava? Odloči se, za božjo voljo, odloči se, koga nagovarjaš! Imaš me v kotu, recimo, s cestno pripovedjo, v kateri blestiš - zakaj me potem naenkrat šopaš s solzavostjo? Ali pa okej, si skoraj Saramago in jaz ti skoraj verjamem, pa me klofneš s strit vajbom. ("Kaj je? Si sam, a ne? Nimaš prjatlov? A ne bo šou dam? A si men pršu kej povedat? A? Kaj bi rad?")

In patetika! (Šele sedaj sem se zavedel, da sem razjarjen in da nameravana dobrohotna, uravnotežena in vseskozi navdušena kritika odpade z današnjega sporeda zaradi bolezni v ansamblu.)  

Torej, in patetika! Konec, denimo:

Bil sem odločen obrniti vse liste na drevesu. Vedel sem, da se moja figa skriva pod enim izmed njih in da jo bom dosegel, če se samo še malo bolj stegnem, če se samo še malo premaknem, če mi uspe zgrabiti in povleči k sebi še tisto košato vejo tam na koncu. Samo še malo više stopim. Tam zgoraj na tisti tanki veji je zagotovo figa, ki jo iščem. Figa, ki jo bom nocoj obral.

Pa kaj je to, srednješolski spis ali Vojnović?

Ironija je, da je Figa tako dober roman, da ga niti pazljivi, premišljeni in velikopotezni Vojnović ni uspel potopiti. Besen sem, ker bi lahko namesto dobrega romana (in ja, vem, požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje) dobili tri odlične romane, pa jih nismo. 

Pa jih nismo.

Preberite.