Bi zaupali človeku, ki se mu je pred nekaj dnevi posvetilo, da Italo Calvino in Italo Svevo nista ena in ista oseba? Kaj bi si mislili o njem, če bi vedeli, da je med branjem Senilnosti ves čas razmišljal o podobnosti z Dostojevskim, ker imata knjigi podobno velikost črk in razmik?
Takemu človeku preostane samo še norčevanje iz samega sebe. Pri tem imam srečo, materiala je namreč na pretek.
Italo Svevo, torej nekdo, ki ni napisal romana Če neke zimske noči popotnik, je bil modernist, dober prijatelj Jamesa Joyca, a se ga v literarnem smislu to prijateljstvo ni kaj prida prijelo. Senilnost krmari med Emiliem Brentanijem, lahkoživko Angiolino in Brentanijevo sestro Amalio, revico, ki jo življenje požene v blaznost. Razumem, da je Svevo v Senilnosti s prenekaterim avtobiografskim drobcem razgalil svoje demone in sladokuscem omogočil vpogled globoko v svojo dušo, meni, manj veščemu bralcu pa je roman z izpraznjenostjo in osupljivo, duhamorno premočrtnostjo zamoril nekaj večerov. Malce sem bil Razkolnikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar