Zadnjič je v Objektivu Jergović mimogrede navrgel, da Kovačiča berejo samo manijaki. No, temu se reče ustrezna bralna spodbuda. Prišleki, torej.
O Kovačiču sem nekaj že napletel v zapisu o Kristalnem času, ki bi mu težko še kaj dodal. Bolje, žalibog, ne znam.
Legenda pravi (beri: hčerka pravi), da je Kovačič prepovedal lektoriranje prvih izdaj romana pri Slovenski matici, ker bi to bralca prikrajšalo za pristno doživetje. Obilica napak, ki se pojavljajo tako v slovenščini kot v nemščini, mi je najprej šla rahlo v nos, potem pa mi je prirasla k srcu. Težko razložim, ampak ko vidiš, na koliko različnih načinov je Kovačič zapisal vielleicht, se ti kar malo milo stori. Tretji del sem po spletu naključij, ki jim je botrovala zgolj moja neumnost, bral v Beletrinini izdaji. Lektor je tukaj krepko zaplužil v besedilo, kar je škoda.
Ampak k stvari. Že sam zgodovinski kontekst z obilico podrobnosti iz življenja v Sloveniji med letoma 1938 in malce po vojni ter parada znanih likov, ki sem jih prepoznaval z manj kot petdesetodstotno zanesljivostjo, sta dovolj, da lahko Prišleke postavimo med deset najboljših slovenskih romanov vseh časov.
To je to. Konec.
Ampak počakajte! Če se branja lotite zdaj, za isto ceno dobite še Kovačiča, ki je neprekosljivo kritičen do vseh okoli sebe, predvsem pa do sebe samega. Dobite še zdivjano pripoved, ujeto med tropičja in primerljivo z najboljšimi Zupani. Za povrh bo roman dostavil še zanimiv občutek, ko se boste zavedeli, da vam glavni lik sploh ni všeč, a v eksploziji čustev, zapažanj in dvomov vseeno po malem navijate zanj.
Kovačič je prava poslastica za knjižne manijake. Jergović ima prav. Sami pa se odločite, ali je tudi boljši od Vitomila Zupana. Zase vem, kako zaenkrat stojijo stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar