nedelja, 19. maj 2019

Lojze Kovačič: Kristalni čas

Težko je bilo biti Lojze Kovačič.

Lejla Švabić je na portalu RTV zapisala, če že ne skoraj podčrtala: "Lojze Kovačič se je po dveh neuspešnih materinih poskusih splava rodil 9. oktobra 1928." Rodil se je sicer mesec dni kasneje, novembra, a to ne spremeni dejstva, da je bil Kovačič že pred rojstvom nezaželen, obrobnež, tujec, bruno v očesu vseh sistemov, ki so se bliskovito nanizali v zadnjem stoletju.

Kristalni čas je avtobiografija, in avtobiografija ponuja bralcu zoprno možnost čustvenega presojanja nečesa, kar bi moralo biti objektivno leposlovje. Preden sem se zavedel, sem padel noter in podlegel manipulacijam.

Basel, Cegelnica, Ljubljana; revščina, vsepovsod tujina, smrt, vojna, izgnana družina, sirotišnica ... Drobci, zanesljivo nanizani od otvoritve, ki prinese eksploziven opis nezavesti, do pitijskega konca: "Zrelost je vse."

Kovačič ni Knausgård, njegova globina je neizmerna in možnost samorefleksije se najprej zdi - ne vem, izjave te baže so mi zoprne, a k vragu! - med top deset na svetu.

Brskam po knjigi in zaman iščem odlomek z začetka, nekaj o jutru in ženskih visokih petah. Takšne stvari zadenejo kot kokain, si mislim (verjetno naivno),  saj se kljub letom, preživetim v študentskem naselju v Rožni dolini, kjer je bilo občasno več travice kot pašte, nisem drog nikoli pritaknil.

Kristalni čas ostro odseva podobe partijskih elit, ki se s kopicami dragocenosti svetohlinsko selijo v nove bloke, pa tudi pomladnih kislic, ki jim iz zatilja poganja plastičen svetniški sij.

Roman se brez diha zapodi iz introspekcije v skoraj voajerske opise razmerij s štirimi ženskami, malce zaporedno, malce vzporedno. Lok pripovedi, kolikor ga je bilo na začetku, se zlagoma prelomi, struktura romana pa se počasi, a zanesljivo sesuje sama vase.

Ob koncu me je popadel bes. "Zrelost je vse?" Ne me farbat! Sodeč po Kristalnem času, pri Kovačiču ni šlo za zrelost, pač pa zgolj za staranje skozi egotrip. Kako lahko ... oprostite ... KAKO LAHKO svoja sinova omeniš tako malokrat? Kako lahko ženskim mednožjem nameniš cele traktate, sinovoma pa pet črk? "Fanta"? Nista imela imen? Nista bila vredna imen? Niti začetnic?

Polovička sintagme "fanta" je v pogovoru za Playboy svojega očeta prizanesljivo uvrstila med "ranjene otroke". Kar me gane skoraj bolj kot ves ta nori, nepozabni roman.

Ni komentarjev:

Objavite komentar