Ko poskušam dva tedna po končanem branju zajeti srž Geigerjevega romana, me spreletavajo prijetni spomini, a nič posebej določnega. Če po spominu brskam še malo dlje, se spomnim smiselnih prehodov med različnimi časi in generacijami, zapletenih likov, od katerih se mi je najbolj priljubila Ingrid, najmanj pa sem razumel Philippa, drobcev, ki osvetlijo avstrijsko zgodovino dvajsetega stoletja, še najbolj pa dveh smrti in pol, pri čemer je polovička Richardovo izginjanje v demenco. Res, prijeten roman, ki ga kvarijo manjše Literine šlamparije ("Graz" in podobno).
Ni komentarjev:
Objavite komentar