Afero s Claasom Relotiusom in tednikom Der Spiegel sem leta 2018 spremljal iz prve vrste. Članek o trumpističnih vaških stražah v Arizoni je bil slikovit, vendar mi ni zbujal sumov. 19. decembra je počilo. Der Spiegel je objavil, da je z vsemi nagradami okinčani Relotius velikopotezno ponarejal pogovore, si izmišljeval osebe in dogodke ter ga mimogrede obtožil, da "ni ne poročevalec ne novinar". Obremenjenemu s to mislijo, se mi je bilo težko soočiti s Kapuścińskim, a ko sem pogoltnil izraz "literarno novinarstvo", se mi je odvalil kamen s srca.
Imperij je noro dober. Tridelna zgradba prinaša opise prvih srečanj z imperijem med letoma 1937 in 1967, potovanja med 1969 in 1991 in pogled v prihodnost leta 1992. Kapuściński je skromen, a pronicljiv, drobcene dogodke zna opisati z osebno noto in veličastnim humanizmom. Jasno je, da dolg dvogovor ne more biti nič drugega kot interpretacija nečesa, kar se je dejansko zgodilo, morda pa tudi ne. Pomemben je tok pripovedi in verodostojnost konteksta. Kapuściński je preprosto božanski - tudi v razmišljanju o prihodnosti ruskega sveta ostane prizemljen, a vizionarski. Kaj bi danes rekel o Putinu? Mislim si, da nekaj podobnega kot Adam Michnik v pogovoru z Ireno Grudzińsko-Gross (Delo, 6. 1. 2024).
Kapuściński je en sam. Ampak tukaj sta tudi Ervin Hladnik Milharčič in Branko Soban, ki nista od muh. Obstaja pa tudi gručica neverodostojnih, navijaških lolekov.
Še opozorilo: Branje Kapuścińskega povzroča resno odvisnost in zapleten odtegnitveni sindrom. Kot metadon sem uporabil podkast s prevajalcem Nikom Ježem. Potem sem trpel še zaradi odtegnitve slednjega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar