Če bi bila O'Farrelova slikarka, bi bil roman kombinacija oglja, akrila, akvarela, krede, tuša in presprejan z grafiti. Ni tehnike, ki je avtorica ne bi sijajno obvladala. Menjave časa, prostora, pripovedovalca, ki je občasno tudi vsevedni, vmes pa tudi zapiski z dražbe - vse namiguje na veličastno delo, ki to ni, ker na koncu vseeno zmanjka iskrene pripovedne energije.
Ostal sem nepotešen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar