četrtek, 29. september 2016

Miroslav Krleža: Vrnitev Filipa Latinowicza

Zakaj ne bi bral nekaj norega, sem si rekel. Kaj pa vem: Krležo denimo?
Prihajajo ljudje, zaudarjajo po gnoju, glenu, blatu, polni slame in sena, trave in trnja, in nimajo pojma o notranjosti telesa in duše: zanje je vse le zunanjost: mesnata in otipljiva, mehka ali trda vnanjost. Okoreli, velikanski, s svojimi konji in vpregami, s svojim vinom, ki je videti, da je priteklo iz brezdanjih in neizčrpnih sodov, ti polpijani obrazi v večni poltemi med pijanostjo in strahom, nepremostljivo daleč od vsega, kar je mestno (in spet nekam bedasto prepleteni z uspehi mesta in njegovimi stroji), vse to se je Filipu zdelo kakor gomazenje v pohojenem mravljišču.
Ne, tega v življenju res ne potrebujem. Tako nor pa spet nisem. Odloženo.


Ni komentarjev:

Objava komentarja